DJ Umek in Simobilov Žur z razlogom
avgust 28th, 2010DJ Umek in Simobilov Žur z razlogom. Letos že sedmi in moj četrti. Tokrat v družbi otrok in najljubšega.
Soline
avgust 27th, 2010Črički na telefoninu so čričkali že ob petih zjutraj. Vem, vstati tako zgodaj na počitnicah je noro. Ampak še bolj noro je, kaj vidiš ob takih urah. Recimo čudovito prebujanje dneva. Ja, spet.
Ali pa več kot sto zajcev (seveda ne vseh hkrati), ki ti šibajo čez cesto in tečejo pred tvojimi žarometi namesto stran pred teboj in potem bremzaš, da kakšne te lušne puhaste dolgouhe žverce ne bi slučajno povozila.
Potem, sem še rahlo v komi prišla po cesti na vrh in pogledala dol na mestece Pag, ko je bilo še v temi in tja proti vetrnicam na pobočju, ki so se že belile v vstajanju novega dneva. Burja je mrzlo vlekla, zavila sem se v jopico in skušala držat fotoaparat pri miru, ko me je prestrašila čreda ovac, ki se je nenadoma pojavila iz polteme.
Moj jutranji cilj so bile tokrat paške Soline. Še pred soncem in dnevom ujete v objektiv, štiri kilometre in pol vodnih bazenov, blata, zanimivega rastlinja in ptic. Ter spet polno zajcev.
V hipu, ko je sonce pogledalo iza hriba, je veter utihnil. In nenadoma je postalo vroče. Še zadnji pogled od kolegijalne crkve sv. Marije in ugibanje, kaj pomenijo napisi in potem nazaj v turistični geto, še pred osmo. Kava in zajtrk. To je bil dan.
Pagastično
avgust 26th, 2010Tudi v urbanistično zanikrnem, skoraj getovskem, otoškem naselju, polno razprodanih apartmajev, potečih se turistov z nevzgojeno mularijo, vreščečimi sosedami z ogromnimi sončnimi očali in malimi belimi pudlji, se najde kaj lepega. Enkrat moram pridet sem pozimi. Pa morje imam res rada. Z obale.
Jutranji potepi pod vihravimi oblaki, v družbi malega radovednega jazbečarja. Popoldanska ustvarjanja otrok. Vrvež v malem pristanišču.
Ribiči veliki
avgust 25th, 2010
Ribiči mali
avgust 24th, 2010-
- hardver
-
- še živ ulov
-
- brez usmiljenja
-
- posadka
-
- oči je pa doma tako zelo iskal kombinirke
-
- ja, v takile majici je hodil na okoli. O vonjavah raje ne bi.
-
- računalniki so bili za nekaj dni pozabljeni
-
- priprava vab, softver
-
- hardver
-
- brskanje za polži, za vabe
-
- prisklednica, ne, priribnica
Otroci so odkrili novo strast: ribolov. Tako zelo jih je zagrabilo, da so neko jutro vstali že ob pol šestih, čisto sami in čisto tiho, da ne bi zbudili naju z najmlajšo. Pripravili so si zajtrk, si umili zobe (vrhunski dosežek, ker ponavadi jim moram ornk težiti!), presenetljivo vzeli tudi jopice, ker je bilo frišno jutro ter izginili.
Nekaj ur kasneje.
V vaškem pristanišču, kjer so strastno lovili ribe. Skupaj smo jih našteli kar 37, veliko manjših je letelo nazaj v vodo in k življenju, druge so bile planirane za na gradelo, a žal jih nismo uspeli pripaliti. Pa drugič.
Poklikaj sličice, da se povečajo, nato pa z miško švigni po desnem ali levem robu slike.
Počitnice so za počitnarjenje
avgust 23rd, 2010Presenetljiv dopust. Ko sem tehtala, ali naj prišparam zadnje dni dopusta za novembrsko surfarijo v Dahabu ali naj izkoristim priložnost, ki so nam jo prijazno ponudili prijatelji, nisem dolgo premišljevala. Še en teden na morju z otroki, čeprav tokrat sama in brez prevoznih sredstev za pobeg, je bil kljub vsemu predragocen.
In tako je bilo potem, vsak dan: plaža – kuča, kuča – plaža. Zame, ki soooovražim plažo, vrhunski dosežek. Tunkanje in čofotanje z otroki je bilo pravzaprav zabavno. Mala je zdaj že boljša plavalka, osvojila pa je tudi skoke s pomola. Voda je bila ledena in alergija na sonce me je spet zdelala, pakajpol.
Die Frau Ohne Schatten
avgust 13th, 2010Je glasba in je Glasba. Je opera in je Opera. So simfoniki in Simfoniki. Je petje in je Petje. Je Strauss in so Straussi.
Ko sem nekje sredi junija dobila prijazen mail z Renderspacea, kjer so ga napisali v imenu Festivala Ljubljana, da me vabijo na obisk katere od prireditev Festivala Ljubljana, nisem kaj dosti pomišljala. Odločala sem se le med Pandurjevo predstavo in opero. K sreči je prevladala ljubezen do slednje, ker je Pandurjeva predstava potem itak odpadla. Izbrala sem Ženo brez sence, ogledala pa sem si jo včeraj.
Če kdaj omenim, da obožujem opero, mi ljudje pogosto odgovorijo, da se jim zdi grozna: pevke da kričijo in sopihajo, statično stojijo na odru in teatralno brišejo solze ali pa da so zgodbe nerazumljive in da traja predolgo. Zanimivo. Res je, da v lajfu nisem videla veliko oper (ampak to stanje se bo močno spremenilo v prihodnje), nazadnje čudovite Renske nimfe, prej pa doooolgo časa nič, vmesne posamezne arije ne štejejo, pa vendarle se mi zdij zgodbe preproste in občudujem pevke, ki lahko pojejo s tako čistim sopranom po štiri ure skupaj. In se naučijo vsa ta besedila v tujem jeziku (ta je bila v nemščini) na pamet. Resno občudujem!
Toda, okej, ker pojem v zboru (in zdaj celo že ločim terce), si vzamem včasih lahko tudi en mičkeno pravice, da sodim o pevskih sposobnostih drugih. Ne v primerjavi z mojimi, da ne bo pomote.
Copy Cats
avgust 9th, 2010Pablo Picasso je rekel, da slabi umetniki kopirajo, dobri pa kradejo.
Pravijo, da delaš dobro, če te kopirajo. Še posebej, ko ugotoviš, da so kopije blede v primerjavi z originalom.
Kaj je pravzaprav kopiranje, je diskutabilno. Če nekdo napiše svoj prispevek in objavi svoje slike, ki pa temeljijo na enakem ali zelo podobnem konceptu nekoga drugega, je to potem tudi kopiranje ali samo nadgradnja (boljša ali slabša) neke ideje? Če preučim neko izvedbo spletne strani (recimo velika slika v ozadju) in z nje poberem najboljše fičrje in ideje, je to kopija ali je to pač sprejemljivo, ker tako delajo vsi in sledimo trendom?
Ljubljanski Nebotičnik
avgust 7th, 2010Prijeten večer, še z vonji po nevihti. Nežen dež, ki še rosi. Luči, ki se prižigajo. Svojeglavo dvigalo. Stopnišče v zlatem rezu. Retro ambient. Brezalkoholni coctail iz kokosovega sirupa in ananasovega soka. Mesto, ki hiti spodaj. Lepo. D# G# D# B F# C# D#m G# C#
(klikni za večjo sliko)
Surfarija tapiserija
avgust 5th, 2010Letošnja surfarija je bila fantastična. V dnevniku imam zabeleženih kar osemnajst dni. Od tega nekajkrat tudi 2x dnevno in le dva dneva počitka. Tudi “foto ulov” je bil surfastičen.
Do naslednjega leta moram nujno našparat za eno free-ride jadro in dober teleobjektiv. Pa še stativ. In novi neopren. In prebrati vse od Scotta Kelbyja. Eh.
Surfarski zapiski, per partes, iz počitniškega dnevnika. Pozor: dolgo in dolgočasno.
Barve in barvice, okus počitnic
avgust 4th, 2010
Jutranja zarja
avgust 3rd, 2010Zadnja iz serij jutranjih potepanj po otoških vaseh je tale.
V jutranji zarji, ko barve oživijo.
Pitve
julij 29th, 2010Nadaljevanje serije počitniških fotosešnov. Pitve.
Vasica, mimo katere smo se ponavadi samo vozili in ne izgleda nič posebnega. V njej pa se skrivajo mala presenečenja.
Koga ne bi zamikal zajtrk na taki terasi, s pogledom na morje?
Vječno u ljubavi združeni
julij 27th, 2010Moraš bit malo prffijufiju, da greš na dopustu vstat ob petih zjutraj, da še pred sončnim vzhodom ujameš čudovito svetlobo na vaškem pokopališču. Dodatno si prismojen tudi, če sploh greš na pokopališče, ne da bi šel na pogreb ali obiskat grobove svojcev. Vem.
Humac, drugič
julij 26th, 2010V Humac smo šli še enkrat. Tokrat na fantastično kulinarično popotovanje v Franičevićevo Konobo, ki daje vasici življenje.
Neverjetno, kako se tukaj dobro počutim.
Barčica po morju plava
julij 24th, 2010Druga beseda naše najmlajše, pred leti, je bila “laaaadja”, na morju seveda.
Na počitnice gremo tako, da se z avtomobilom odpeljemo do Reke, tam pa na trajekt Marko Polo. Kar je otrokom cel žur. Spimo v spalnih vrečah na palubi in se zjutraj zbudimo spočiti v Splitu.
Midva pa obujava spomine na stare čase, ko sva z nahrbtniki vandrala ob Jadranu in se vozila s staro damo Liburnijo in gledala zvezdne utrinke.
Večer na Reki, pogled z ladje
