Vasko Atanasovski in Jinxi

April 20th, 2014

Kar malo bogokleten naslov z obema skupaj, a …

Prejšnji teden je bil pač res fino koncertno obarvan.

V petek Jinxi v Cvetličarni, kjer so ga odlično žgali v polni sestavi z dvema bobnarjema in celo baterijo pihal: s saksofonistom, trobentačem, pozavnistom ter z obveznim, a res redko slišanim, analognim sintom. Igrali so tudi svoje prve komade, naplesala sem se tako kot že dolgo ne, čeprav je bila obupna gneča in je Yayo včasih odnašalo terco niže, a petju s publiko skupaj to ne gre zameriti. No, Zdenko je v Delu lepo opisal koncert, tlele.

Kadar na facebookih zasledim, da bo imel Vasko Atanasovksi kje v bližini koncert, kar zastrižem z ušesi. Od kar sem ga, no v triu, prvič slišala igrati in peti v Balah, na Jazz festivalu, sem velika fenica njegove muske in če se le da, z veseljem obiščem njegove koncerte.

Letos poteka tako njegov sklop – cikel petih koncertov na Ljubljanskem gradu. Žal sem marčevskega, kjer je igral skupaj z godalnim kvintetom, zamudila, frdamt. Da veš, kaj sem zamudila, pošluš ta starejši posnetek:

Zgornji posnetek je sicer s filharmoniki, s predstave Fire & Ice, meni je prelep. In vsi drugi s tega koncerta tudi.

No, v torek, pa sem le uspela zvečer priletet na Ljubljanski grad. Sicer me je v kapelici, kjer je bil mali intimni koncertič, zeblo kot pesa, ampak ob poslušanju in z vsemi čuti doživljanju igranja Vaska in Simonea, sem na mraz kar pozabila.

Vasko Atanasovski in Simone Zanchini duo

Tone je super posnel, pošluš, čeprav to doživet v živo ali poslušat takole definitvno ni eno in isto :-)

Glasba, ki sta jo igrala, je bila preplet klasike, jazza in ljudske glasbe, ma verjetno še česa :-), same izvirne kompozicije in improvizacije. Za prave sladokusce.

Naslednji Vaskov koncert bo 20. maja, kjer bo igral s triom izštekano. Tega vsekakor ne smem zamuditi.

Formaraton, tretjič

April 19th, 2014

Jure je držal besedo in na današnjem Formaratonu me je res čakala št. 1. Hvala Jure. Resno sem se zafrkavala s tem pogojem, neko popoldne pri čveku ob kavici, no, ko pa sem res dobila št. 1, sem pa resno morala it. In sem šla. Resno. Če se nekdo tako zelo potrudi, da te motivira in spodbuja, to zelo cenim.

Formaraton št.1

Ali to pomeni, da se vračam v tekaške vode?

Ahem. Res je, da sem potem danes tudi odhodila/odlaufala dobrih 14.67 km oz. 7 krogov po Tivoliju. Tako pravi Runkeeper. Načrtovala sem jih pet, potem sem pa ravno prišla v formo, pa… eto, še malo več.

Glede na to, da sem bila zadnje 4 leta, če izvzamem turistično surfanje (bolje rečeno sončenje), praktično nepremičnina, zasedena prekomerno za računalnikom, sem zdaj kar malo ponosna nase. Eni bi zamahnili z roko, eh “bralne značke”, ampak po tem, ko sem bila nepremičnina in odebeljina, matr, je to kar fajn dosežek!

Beri naprej »

Taprav babičin plet

April 12th, 2014

Enkrat pozimi sem prišla do zelo zdrave ugotovitve: “ej, čisto preveč visim na teh internetih”. Po tem, ko sem vse dneve zapored šibala 10-12 urne delovnike (na internetih, seveda, a veš to, ko padeš v html ali ko se zafrkavaš s kakšnimi piksli ko pedenaš bannerje in potem pogledaš na uro in je že sedem zvečer, zunaj pa črna tema, no to), sem zvečer, ko sem prišla domov in se počila na kavč, pograbila tablico in še malo posurfala, pred spanjem pa še brala ibookse.

Tudi zato sem poiskala kvačke in pletilke ter se kar oglasila pri zelo prijazni Dragani iz Klika-Klika, ki ima skladiščni prostor v mojem kraju. Pri njej sem nakupila zalogo lepe, kakovostne merino volne in začela spet štrikat plest kape, rokavice in šale. Otroci so hvaležni odjemalci, sploh tatretji, ki jih neprestano izgublja. S tem, da sem v roke vzela štrikarijo, pa sem tudi zavestno zaposlila um in roke, da nisem posegla po tablici in šla samo “malo posurfat” ali viset na tviterje in instagrame.

Pletem ponavadi hkrati med gledanjem televizije ali serij na kompu. Tako sem, po dolgem času, pogledala tudi nekaj fajn filmov in vse tri serije Game of Thrones. Uf, bolj kot je bilo napeto, hitreje sem pletla.

Potem sem se lotila babičinega pleta. Čisti retro, ti povem. Takega sem si že dolgo želela. Najprej sem morala naštudirati sistem, da sem sploh kvačkala v kvadratu. Ko sem osvojila tehniko, sem se lotila barvnih kombinacij in v dolgih zimskih večerih, sem malo pa po malo kvačkala te “babičine kvadratke” (granny squares se jim uradno reče).

81 sem jih morala narediti in kvačkala sem jih več kot tri mesece, da je iz njih nastal dovolj velik in prekrasen plet. Ali pled, ma kdo bi vedel kako se mu prav reče. Prav uporaben je, mehak in toooopel. Kadar me zahladi, se z njim ogrnem, nosim ga namesto šik šala in na kavču si z njim pokrijem noge. Beri naprej »

Plavalni trening

April 10th, 2014

“O, lej jo, prihaja moja plavalčica,” je rekel v torek zjutraj plavalni trener, ko sem se še vsa jutranje krmežljava prikotalila v bazen.

Ja. V bistvu že dober mesec treniram plavanje.

Treniranje se hudo dobro sliši, ane? Resnici na ljubo večino časa lovim druge strašno fit plavalke in plavalce, hlastam za zrakom, včasih se tudi malo utapljam. Ampak to je res trening. Ornk trening.

Slika, vir.

Po fijasku s pilatesom pred nekaj meseci, kjer sem se od vsega imela najbolj fino v bazenu, sem dolgo mlela in se nato le odločila.

Beri naprej »

Popolna!

Februar 19th, 2014

V tretje je danes pa le uspela prava domača čokolada.

Čisti kakav (Franci ga skrivnostno prinese iz kevdra), pravo kakavovo maslo (s tem bankrotiraš, a krasno diši!), agavin sirup za malček sladek okus, da spodrine grenkobo čistega kakava, pikica vanilijevih semen in pikica pravega cimeta za vonj in okus. Gramatur nimam, sem metala v kozico po občutku.

In voilà!

Srcki

Več vzrokov je za ta čokoladna ustvarjanja.

Prve zasluge ima zagotovo sodelavec Saš, ki prinese noro odbite domače čokolatine (nazadnje take iz pasijonke in z rožmarinom).

Beri naprej »

Ledeni objem

Februar 3rd, 2014

Zgodaj zjutraj sem nesla dohodninsko napoved na lokalno izpostavo DURS. Zaradi razmer na cesti sem šla raje kar peš. V jutru, ki se je šele dobro prebujalo in kazalo posledice nočnega ledenega dežja in sneženja, sem se namesto predvidene 1 ure, porabila več kot 2. Najverjetneje zaradi odlično spluženih pločnikov. Nooot.

Led_sneg_3

Ne zdi se mi prav, da vedno najprej splužijo ceste, šele potem pločnike, saj se veliko ljudi v takem odloči, da gre raje peš ali z javnim prevozom. Pločniki so bili zasuti, po njih je nemogoče hoditi.

Beri naprej »

Kako bi se več ljudi vozilo z javnim prevozom? Konkretno – z vlakom.

Januar 5th, 2014

Zakaj se več ljudi ne vozi na delo z javnim prevozom?

Vlak1

Silom razmer, ker mi je crknil avto, sem se nekajkrat peljala na delo z vlakom. Ob tem sem se kar malo povrnila v sredješolska in študentska leta, ko mi je bil vlak edino prevozno sredstvo. No, po vseh teh letih se stvari niso kaj dosti spremenile. Le vagonov za kadilce ni več.

Do službe imam cca 25 km, poleti grem rada tudi s kolesom, čeprav je to kar podvig. Verjetno sem komot: vožnja z avtom je udobna. A ne samo zaradi razvajenosti, temveč tudi zaradi osnovnega človeškega dostojanstva. Javni prevoz namreč ni namenjen prevozu živine (no, tudi za to veljajo zakonski predpisi), a se včasih res lahko počutiš tako, sploh ko je ob konicah vlak nabasan. Gre pa tudi za to, da imaš na voljo jasne in zanesljive informacije ter morda kakšen servis še z dodatno vrednostjo.

Beri naprej »

Smučanje v Dolomitih

December 29th, 2013

Prejšnji teden smo z družbo odprli smučarsko sezono z intenzivno 4-dnevno smuko v Dolomitih.

Po lanski sezoni, kjer sem preštela smučarske dneve z eno veliko ničlo, je ta hardcore smučarija zeeeelo pasala. In to smučarija brez otrok! Nobenih tenkih nujnih “lulat”, ko mulcu ravno namonitraš kombinezom in zapreš pancerje. In nobenih “lačen sem”, ko se prvič pelješ na sidru gor. Nobenih “hočem, cepet, cepet, na taveliko sedežnico!” in podobnih. Sama čista purrrrrrrr smučarija. O ja!

montepelmo

Še posebej je bilo fajn, ker smo šli smučat konec decembra, no, tik pred začetkom praznikov, ko v Dolomitih, razen gospodov ratrakistov in žičničarjev, sploh ni še žive duše. Tako zelo je bilo tam brez gostov, da so hotel in bar v naši vasi odprli šele z našim prihodom in je bila situacija temu primerno ljubko zmedena. O tem, kako smo ob enajstih zvečer iskali deke za pokrit, kdaj drugič…

Prvi dan smo od doma štartali že zelo zgodaj, tako, da smo bili ob desetih že na smučišču. In potem gasaaaaaaa!

dolomiti31-2

Mislim, smučala sem skupaj s še petimi strahovito grozno fit ljudmi, ki vsak dan telovadijo, ki tekajo 75km maratone in vsako leto naberejo vsaj ene 30 smučarskih dni. Si predstavljaš, a ne? Ja, kar fajn ski tempo je to bil.

Beri naprej »


Get Adobe Flash player