Prvomajske praznike smo preživeli na Robidišču. Najbolj zahodni slovenski vasi.
V bistvu nočem, da zdaj vsi drvite gor, saj Robidišče mi je najbolj všeč zato, ker je gor mir. In ker so v njem doma nasmejani ljudje, ki cenijo kulturno in stavbno dediščino, so spoštljivi do arhitekture in pokrajine. Naj tako tudi ostane.
Mularijo sem, preventivno, seznanila z nekajdnevnim bivanjem na Robidišču že nekaj dni prej. Najhujša stvar, ki jo lahko narediš najstnikom je ta, da jih pelješ nekam, kjer ni internetov in signala za mobilne telefone. No, saj so, samo gesla jim nismo dali. Najstniki so bili zgroženi tudi ob dejstvu, da bodo morali dneve preživljati v naravi, brez računalnikov in brez playstationov. Ma, sem imela filing, kakor da jih ženemo na kazensko ekspedicijo, đizs.
Saj potem, ko smo bili gor, jim je bilo pa čisto všeč. No, na prvi pohod na italijansko stran taveliki niso hoteli in so raje poležavali v travi pred kamnito hiško. Ter sunili Domaćico. Potem pa so se kar odtajali in začeli uživati. Sploh tamaladva sta bila navdušena nad jagenčki in kozicami, ko nas je gospodar povabil na obisk v hlev.
Ogledali smo si, kako pripravljajo sir in ga seveda tudi poskusili. Vsi smo bili navdušeni nad kulinaričnim raziskovanjem skupaj z A. Hej, jedli smo celo koprivno juho.
Jutra so bila mojamoja in tudi tokrat sem se s fotoaparatom potepala naokoli. Prvo jutro me je sicer zafrknil dež, ampak sem potem vse nadomestila. Vasica je izredno zanimiva, vsaka hiša, ma vsak kamen, ima svojo zgodbo. V potresu leta 76 je bila vas porušena in v njej je ostalo le še nekaj hiš in malo prebivalcev. Nekaj posnetkov vasi sem naredila tudi na lomo film, a bo treba nanje še počakati, da bodo razviti.
Naslednje jutro sem šla na senožeti, kjer so poleti senene kopice. Stala sem tam in uživala v razgledu. V desetih minutah so se črni deževni oblaki podili proti Kaninu, se razpršili in posijalo je sonce. Nebo je zažarelo v prekrasni modrini.
Spomladanska nežna zelena je v umitem jutru dobesedno žarela in sem kar stala tam in gledala vse skupaj. Ter skoraj pozabila slikat. Stala sem tam v travi, poslušala ščebetanje lastovk in gledala meglice, ki so se podile preko dolin.
Dneve smo preživljali tudi v kulinaričnem raziskovanju. Naučila sem se pripraviti friko (pečen sir z zelišči in čebulo) in navdušeno spremljala nastajanje prave polente. Take, ki jo je gospod Dante dolgooo in počasi kuhal nad ognjem na starem šporhetu sredi kuhinje, jo potem zvrnil na desko in razrezal z nitko. Čeprav ne maram preveč polente, je bila ta neverjetno okusna. Taprava.
Da o gorah sveže solate direkt z vrta ne govorim, pa o Aninih dišečih buhteljnih in pletenkah, pri katerih so ji zavzeto pomagale male otroške ročice. Mmmmm.
Kamnita hiška, v kateri smo bivali, je prelepa. In njeni skrbniki topli in gostoljubni. Več si lahko prebereš tukaj. Prostor je prijeten, čist in je imel, kar mi je bilo najbolj všeč, peč na drva. Sem bila prav vesela enega deževnega dne, da smo zakurili. Po dolgem času mi je uspelo celo prebrati knjigo.
Obiskali smo tudi ljubek Čedad in šli po semolino in parmigano v Udine. Pa zaljubila sem se v kredenco. Khkm. Tako, tapravo iz petdesetih let. Čeprav bo moja nova kuhinja modernih linij, bo v jedilnici stala ena taka obnovljena, lepa kredenca, že brskam po spletnih oglasih. Točno vem kakšna bo.
S., najlepša hvala za prijazno vabilo. Zelo lepo smo se imeli, se umirili, pa ene pet kil več imam. Sem uživala prav v vsem.
Prvič smo bili na Robidišču lani avgusta, zapis je tukaj. Mislim, da se bomo še pogosto vrnili. Upam, da čim prej.
