Taprav babičin plet

April 12th, 2014

Enkrat pozimi sem prišla do zelo zdrave ugotovitve: “ej, čisto preveč visim na teh internetih”. Po tem, ko sem vse dneve zapored šibala 10-12 urne delovnike (na internetih, seveda, a veš to, ko padeš v html ali ko se zafrkavaš s kakšnimi piksli ko pedenaš bannerje in potem pogledaš na uro in je že sedem zvečer, zunaj pa črna tema, no to), sem zvečer, ko sem prišla domov in se počila na kavč, pograbila tablico in še malo posurfala, pred spanjem pa še brala ibookse.

Tudi zato sem poiskala kvačke in pletilke ter se kar oglasila pri zelo prijazni Dragani iz Klika-Klika, ki ima skladiščni prostor v mojem kraju. Pri njej sem nakupila zalogo lepe, kakovostne merino volne in začela spet štrikat plest kape, rokavice in šale. Otroci so hvaležni odjemalci, sploh tatretji, ki jih neprestano izgublja. S tem, da sem v roke vzela štrikarijo, pa sem tudi zavestno zaposlila um in roke, da nisem posegla po tablici in šla samo “malo posurfat” ali viset na tviterje in instagrame.

Pletem ponavadi hkrati med gledanjem televizije ali serij na kompu. Tako sem, po dolgem času, pogledala tudi nekaj fajn filmov in vse tri serije Game of Thrones. Uf, bolj kot je bilo napeto, hitreje sem pletla.

Potem sem se lotila babičinega pleta. Čisti retro, ti povem. Takega sem si že dolgo želela. Najprej sem morala naštudirati sistem, da sem sploh kvačkala v kvadratu. Ko sem osvojila tehniko, sem se lotila barvnih kombinacij in v dolgih zimskih večerih, sem malo pa po malo kvačkala te “babičine kvadratke” (granny squares se jim uradno reče).

81 sem jih morala narediti in kvačkala sem jih več kot tri mesece, da je iz njih nastal dovolj velik in prekrasen plet. Ali pled, ma kdo bi vedel kako se mu prav reče. Prav uporaben je, mehak in toooopel. Kadar me zahladi, se z njim ogrnem, nosim ga namesto šik šala in na kavču si z njim pokrijem noge. Matr, počutim se kot ena stara mama.

Kvačkanje in pletenje je fajn. S ponavljanjem vzorca in mehanskimi premiki prstov izklopim misli, ne razmišljam več o tem kaj vse je še potrebno postoriti. Odklopim, skoraj meditiram. Sploh je bilo prijetno pozimi, ko so v peči gorela in pokljala polena, in sem s pletenjem ali kvačkarijo v roki zrla v plamene. Ja, mora bit nekaj na teh letih.

Takole pa še kot šal iz strani. Tudi Mala si ga strašno rada sposodi, je mehak in zelo prijeten.

Ko pomislim, da eni iz teh kvadratko uspejo nakvačkat cele odeje, prekrivala in podobne, me pa malo mine. Toliko časa in potrebe po odklopu z internetov pa spet nimam, alooooo.

Plavalni trening

April 10th, 2014

“O, lej jo, prihaja moja plavalčica,” je rekel v torek zjutraj plavalni trener, ko sem se še vsa jutranje krmežljava prikotalila v bazen.

Ja. V bistvu že dober mesec treniram plavanje.

Treniranje se hudo dobro sliši, ane? Resnici na ljubo večino časa lovim druge strašno fit plavalke in plavalce, hlastam za zrakom, včasih se tudi malo utapljam. Ampak to je res trening. Ornk trening.

Slika, vir.

Po fijasku s pilatesom pred nekaj meseci, kjer sem se od vsega imela najbolj fino v bazenu, sem dolgo mlela in se nato le odločila.

Beri naprej »

Popolna!

Februar 19th, 2014

V tretje je danes pa le uspela prava domača čokolada.

Čisti kakav (Franci ga skrivnostno prinese iz kevdra), pravo kakavovo maslo (s tem bankrotiraš, a krasno diši!), agavin sirup za malček sladek okus, da spodrine grenkobo čistega kakava, pikica vanilijevih semen in pikica pravega cimeta za vonj in okus. Gramatur nimam, sem metala v kozico po občutku.

In voilà!

Srcki

Več vzrokov je za ta čokoladna ustvarjanja.

Prve zasluge ima zagotovo sodelavec Saš, ki prinese noro odbite domače čokolatine (nazadnje take iz pasijonke in z rožmarinom).

Drugi je Boštjanov post na Facebooku za simpl valentinove srčke (moj prvi poskus – narežeš banano na kolute, z majhnim modelčkom iz njih izrežeš srček in enostavno preliješ s stopljeno čokolado), sem enostavno morala poskusiti.

Nato je sledil še isti dan naslednji poskus (vlivanje čokolade pri pravi temperaturi 32 stopinj v modele, nato polnjenje s prvim nadevom iz lešnika in karamelne kreme (narediš karamelni sladkor, preliješ z malo smetane, zavreš, nato vse skupaj ohladiš v hladilniku in zmiksaš v čvrsto kremo) in drugim nadevom (zavreš smetano, odstaviš, not nalomiš čokolado in naribaš pomarančno lupinico nešpricane pomaranče, vse ohladiš in nato zmiksaš).

Ti čokolatini so izginili v nekaj minutkah, a vizualna izvedba ni najlepše uspela, ma so bili pa božjastno dobri. Velik zgled so bili vsekakor tudi Coolinary Journey  by Her pralineji tukaj.

Ker sem zadnje tedne sicer pridno uspevala s čokoladnim postom, sem se odločila, da če že je čokolada – da naj bo taka, ki ni polna cukra in hidrogeniziranih maščob. Zato sem šla delat svojo čokolado. In tako je tretji poiskus potem le uspel. Zdaj rabim kupit večji silikonski model, ker 15 srčkov je odločno premalo za vsa povpraševanja, ki sem jih ustvarila. Pa srčki so kičasti, c’mon!

p.s. H karamelni kremi naslednjič dodam pikico soli. Se mi zdi, da bi pasala.

Ledeni objem

Februar 3rd, 2014

Zgodaj zjutraj sem nesla dohodninsko napoved na lokalno izpostavo DURS. Zaradi razmer na cesti sem šla raje kar peš. V jutru, ki se je šele dobro prebujalo in kazalo posledice nočnega ledenega dežja in sneženja, sem se namesto predvidene 1 ure, porabila več kot 2. Najverjetneje zaradi odlično spluženih pločnikov. Nooot.

Led_sneg_3

Ne zdi se mi prav, da vedno najprej splužijo ceste, šele potem pločnike, saj se veliko ljudi v takem odloči, da gre raje peš ali z javnim prevozom. Pločniki so bili zasuti, po njih je nemogoče hoditi.

Beri naprej »

Kako bi se več ljudi vozilo z javnim prevozom? Konkretno – z vlakom.

Januar 5th, 2014

Zakaj se več ljudi ne vozi na delo z javnim prevozom?

Vlak1

Silom razmer, ker mi je crknil avto, sem se nekajkrat peljala na delo z vlakom. Ob tem sem se kar malo povrnila v sredješolska in študentska leta, ko mi je bil vlak edino prevozno sredstvo. No, po vseh teh letih se stvari niso kaj dosti spremenile. Le vagonov za kadilce ni več.

Do službe imam cca 25 km, poleti grem rada tudi s kolesom, čeprav je to kar podvig. Verjetno sem komot: vožnja z avtom je udobna. A ne samo zaradi razvajenosti, temveč tudi zaradi osnovnega človeškega dostojanstva. Javni prevoz namreč ni namenjen prevozu živine (no, tudi za to veljajo zakonski predpisi), a se včasih res lahko počutiš tako, sploh ko je ob konicah vlak nabasan. Gre pa tudi za to, da imaš na voljo jasne in zanesljive informacije ter morda kakšen servis še z dodatno vrednostjo.

Beri naprej »

Smučanje v Dolomitih

December 29th, 2013

Prejšnji teden smo z družbo odprli smučarsko sezono z intenzivno 4-dnevno smuko v Dolomitih.

Po lanski sezoni, kjer sem preštela smučarske dneve z eno veliko ničlo, je ta hardcore smučarija zeeeelo pasala. In to smučarija brez otrok! Nobenih tenkih nujnih “lulat”, ko mulcu ravno namonitraš kombinezom in zapreš pancerje. In nobenih “lačen sem”, ko se prvič pelješ na sidru gor. Nobenih “hočem, cepet, cepet, na taveliko sedežnico!” in podobnih. Sama čista purrrrrrrr smučarija. O ja!

montepelmo

Še posebej je bilo fajn, ker smo šli smučat konec decembra, no, tik pred začetkom praznikov, ko v Dolomitih, razen gospodov ratrakistov in žičničarjev, sploh ni še žive duše. Tako zelo je bilo tam brez gostov, da so hotel in bar v naši vasi odprli šele z našim prihodom in je bila situacija temu primerno ljubko zmedena. O tem, kako smo ob enajstih zvečer iskali deke za pokrit, kdaj drugič…

Prvi dan smo od doma štartali že zelo zgodaj, tako, da smo bili ob desetih že na smučišču. In potem gasaaaaaaa!

dolomiti31-2

Mislim, smučala sem skupaj s še petimi strahovito grozno fit ljudmi, ki vsak dan telovadijo, ki tekajo 75km maratone in vsako leto naberejo vsaj ene 30 smučarskih dni. Si predstavljaš, a ne? Ja, kar fajn ski tempo je to bil.

Beri naprej »

Skrivnostni december

December 28th, 2013

Decembra se ponoči dogajajo čudne reči. Škrati so odnesli pisemčka za decembrske može, punčki od tamale pa sta majčkeno podivjali. Skoraj vsako jutro smo jih zalotili pri posledicah nočnih vragolij.

Podivjani bejbi sta si ponoči privoščile velike žlice Nutelle, imeli modno revijo z wc papirjem. Enkrat sta, predrznici, celo sredi noči izklopili internete in pokvarili Skype, da so tudi najstniki prilezli iz svojih lukenj sob.

Mala je vsako jutro hitela pogledat kaj sta spet ušpičili. Res je bilo skrivnostno in tudi malo zabavno!

Nemorešverjet spravili sta se tudi na mamičine šminke. In o, škandal, celo na Niveo:

skrivnostnidecember11-2

Beri naprej »

Beneški bienale

November 25th, 2013

Letos je bil pa res – bienale. Ker sem lanskega izpustila. Preden se razkokodakaš – obiskujem in umetniškega in arhitekturnega, zato se potepam po Giardinih pač vsako leto in so bienali pač vsakoletni.

Bienale_2013_6

Na letošnjega sem prvič peljala tudi našo prvogimnazijko. Naj vidi še kaj malo drugačne umetnosti. Čeprav mi je bilo potem malo žal, ker sem imela potem s seboj zdaj kar dva, ki umetnost jemljeta zelo realistično in v njej pač ne iščeta globjih pomenov. Saj veš, TISTE pripombe v stilu: “Ja iiinnnnn? Kup ceglov? A se zajebavajo? Mislim, tile umetniki so pa res … Kdaj gremo na pico?”

Bienale_2013_5

Moj problem obiska Bienala je tudi ta, da mi vedno uspe skočit tja le za en dan, kar je absolutno premalo, da se poglobiš v posamezne inštalacije, da prebereš kaj več, se približaš, raziskuješ, vpiješ vase.

Dejansko potem, po nekaj urah hoje, samo še šibaš mimo, škljocneš kakšno fotko in razmišljaš kdaj boš lahko dvignila razbolele noge.

Okej, letošnji Bienale je torej bil … no … aha, neeeee, že spet se bom zaciklala v poskuse definiranja umetnosti. Kar je, jasno, povsem neproduktivno, brezplodno, nepotrebno in tudi ne bo dalo odgovorov.

Bienale_2013_11

Najbolj me je fasciniral španski paviljon, v katerem je bila ogromna masa gradbenega materiala. Najprej zaradi noro dobrih fotografskih kadrov: svetlobe in prehodov linij, ki so bili idealni za super fotke, potem pa še sama zgodba inštalacije, kot jo je opisal Matevž na Instagramu, k objavljeni sliki. Avtorica raziskuje urbane transforamcije, tako fizično kot sociološko, ekonomsko in politično. Odpadni material je iz raziskave umetnega otoka Sacca San Mattia, ki je narejen iz odpadkov, ki nastanejo v/na Muranu, v steklarski industriji tam. Več: tukaj.

Screen shot 2013-11-25 at 7.31.48 PM

Ali pa, ha, romunski paviljon:

Bienale_2013_9

Ko se resno vprašaš ali je to popolna provokacija ali res čisti minimalizem ali samo jebena recesija brez kančka domišljije. Paviljon je namreč izgledal takole:

Bienale_2013_10

Popolnoma prazen. A pred paviljonom je nepremičo ležala umetnica na stopnicah z glavo navzdol. Ekscentrično ali pomenljivo?

No, to.

Hecno je, če me že ne prevzamejo vedno umetniški izrazi, pa me zagotovo vedno prevzame arhitektura nekaterih paviljonov. Čisto sem nora na skandinavskega, kjer skozi prostor rastejo mala in tudi ogromna drevesa.

Bienale_2013_7

Za moj okus je na teh bienalnih zadevah zadnja leta čisto preveč video projekcij. Oprostite spoštovani video ustvarjalci, razumem in dobro vem, da je tudi v video projekciji ogromno dela. A očarala me je zares le francoska. V ogromnem praznem črnem prostoru sta bili 2 projekciji na steni: dve roki, ki igrata Ravelove skladbe. Ko se oči privadijo temi, takrat šele opaziš, kakšni ogromni zvočniki so okoli tebe, zid prostora pa je bil obdan s peno. Zvok je bil F E N O M E N A L E N. Noro! Globje o dizajniranju tega zvoka in projekciji 2 različnih filmo, oz. igranja 2 pianistov z levo roko, lahko prebereš tukaj.

Bienale_2013_8

Nemogoče je opisati vse vtise, od japonskih uličnih demonstracij, pa do prečudovitih slik iz arabskih koranov (prepovedano fotografiranje, seveda), venezuelska urbana ulična umetnost, o, ali pa Rusi, ki so se spravili na vero in dogmatizem – z dežjem iz denarja. Uf, koliko je še vsega za povedat.

Lej, Bienale je enostavno treba doživet.


Get Adobe Flash player