Sprednja križna vez, po Wikepedii je to ena od štirih glavnih vezi v kolenu, ki skrbijo za stabilen sklep. Po domače povedano: moje koleno ni stabilno, imam težave in bolečine pri prenosu teže na levo nogo. Po tritedenski intenzivni fizioterapiji, po artroskopski operaciji meniskusa, imam s kolenom še vedno težave. Še posebej so zoprne stopnice in nenadni, nekontrolirani zasuki.
Siv in hladen novembrski dan je.
Ko sem šla mimo hiše tvojih staršev, sem vedela: prižgane so bile vse luči in pred hišo polno avtomobilov, prekritih z odpadlim listjem. Nisem verjela! Ne! V sebi nisem mogla, nisem hotela verjeti!
Kljub mrazu sem zunaj posedela ob kavi in brala v Dnevnikovem Objektivu o porodih. Rojstvo, ta najlepši del življenja. Morala sem zadihati.
Zazvonil je telefon, zdaj dokončna novica: “Tomaž je umrl”. Nad menoj je hrupno krožil vojaški helikopter. Skozi solze sem zaprla časopis in hitela domov. Vem, tudi to je življenje.
Na poti domov se nisem mogla pripraviti do tega, da bi pozvonila in sosedom izrekla sožalje. Zdaj ne morem, zdaj še ne zmorem. Zdaj jih ne morem motiti v bolečini.
Spomnila sem se, kako smo pred to hišo, edinkrat skupaj združena cela ulica, praznovali tvojo srečno vrnitev, tvoje uspehe, delili potico z Messnerjem. Kako si se mi toplo zahvalil za dobre misli in želje, ki sem ti jih takrat pošiljala po e-mailu v daljni Nepal in so ti jih v trenutkih tvoje stiske brali po radijski zvezi, da so te držale pokonci.
Praznovanja so bila glasna. Smrt pa je zdaj taka tiha in osamljena.
Tomaž, zame boš vedno ostal nasmejan, energičen in vitalen, vedno tako poln življenja, kakor sem te srečevala, Gozdni Joža, ko si s polnim nahrbtnikom kamnov tekal po našem polju.
O, prekleta Boginja, če sploh obstajaš: letos si prinesla že mnogo preveč izgub! Dovolj je!
El río Guadalquivir tiene las barbas granates,
Granada tiene dos ríos, uno llanto, el otro sangre. (Lorca)
časih življenje skoči iz običajnih tirnic.
Jutro, preždeto v čakalnici zdravstvenega doma. Še vedno je taka – socialistična – in klopi so še vedno trde in neudobne. Mamce in ati se še vedno vrivajo, se obesijo kot grozdi okoli vrat, da se poženejo not, takoj, ko gre nekdo ven. Četudi jih potem sestra pošlje nazaj, ker še niso na vrsti. Le oljnat oplesk zdaj prekrivajo reklame za lekarne in multivitaminske pripravke.
Zdravnik mi je poslušal pljuča in že je napisal bolniški list. Viroza ali gripa, pač. Nobenih zdravil, nobenih laboratorijskih preiskav, meni je tako prav. Počutim se zelo slabo, zavedam se, da je za ozdravljenje najbolj potreben počitek.
Z zdravnikom se nisva videla že pet let. Družinski prijatej staršev je, začudena sem bila, kako zelo se je postaral v tem času. Tudi njega zdelujejo bolezni. Potem sva debatirala o starostnih tegobah in težavah s sklepi, malo je pojamral tudi on.
Za koleno mi je napisal napotnice. Potem se je šele zares začelo. Čakalna doba samo za slikanje: nekaj mesecev. Koleno pa boli zdaj. Že četrti teden.
Objavljam spremembo na blogu. Določeni deli nekaterih (redkih) zapisov bodo dostopni le uporabnikom, ki boste za branje pridobili geslo. V zapisu bo izgledalo takole:
Tisti, ki želite dostopati do zaklenjenih vsebin, prosim napišite mail na hirkaniafnagmailpikacom, se na kratko predstavite in poslala vam bom geslo v uporabo za branje določenega zaklenjenega zapisa, ko bo ta objavljen.
Avtor vtičnika je Tine. Hvala!
Današnje jutro. Takšno, kot ponavadi. V jutranjem vrvežu, iskanju šolskih potrebščin, prave bunde, prepričevanja, da levi čevelj pa le ne gre na desno nogo, razvažanju otrok v vrtec in šolo…
Ura še ni sedem, ko sem končno malo oddahnila in se namenim v službo.
V avtu. Hrapavo nežni Romano Aldo me boža, čakam v koloni pred železniškim prehodom. Zazvoni telefon, glas na drugi strani, v joku: “Umrla je.”
Dež lije po vetrobranskem steklu. Ne vem kaj naj rečem, grlo je zadrgnjeno. Izrečem sožalje in izbiram besede: “Dotrpela je, nič več je ne boli, dolgo se je borila.” Nikoli ne morejo biti ravno prave, nikoli!
Spomin preplavlja njena toplina, njen mehak objem, njene modre besede. Bila je sonce, ki mi je olepšalo otroštvo.
Peljem se proti Ljubljani, ki je v jasnini.
Ne morem jokati. Jočem lahko le skozi zapisano.
Tole je zapis, ki se me je danes zelo dotaknil. Želim ga deliti s teboj.
Ker ne znam biti zvesta sama sebi. Ker se prevečkrat prilagajam drugim. Ker že biološko ne verjamem v večnost. Ker ne znam biti brezpogojna. Ker sem samo človek.
V mislih nimam zvestobe partnerjev, ampak zavezanost samemu sebi.
Če zadovoljujemo svoje potrebe, že v osnovi izboljšamo kakovost življenja tudi drugim. Vendar ne za vsako ceno. Vedno so številne nianse. Bistvo prilagajanja ni v tem, da popustimo za mir v hiši ali da žrtvujemo svoja načela in potrebe, ampak da najdemo skupno pot.
Prometna nesreča. Danes zjutraj, malo pred sedmo, na kamniški obvoznici. Upam, da se ni kdo poškodoval.
Počutim se kot mrhovinar, ker sem slikala tole. Ampak ker čisto vsako jutro vidim na cesti toliko neumnosti, nestrpnosti, nedoumljivih dejanj, ki jih počnejo ljudje, naj bo to v opomin!
Trinajsta obletnica poroke.
Takšen čas je zdaj, da najljubšega dejansko samo še slišim ponoči smrčati. Ker ponavadi zjutraj prej gre, kot vstanemo ostali in tako zelo pozno pride, da že vsi spimo kot polhi.
Zjutraj me je na mizi v jedilnici čakala kava. Zraven pa en košček moje najljubše čokolade.
To je najlepše darilo, kar sem ga kdaj dobila.
WTF??? Ja, resno! Mislim ljudje, pa kje imate pamet?
Huda sem!
Danes zjutraj me je v mailboxu pričakal mail, od nekoga, ki ga sploh ne poznam. V prilogi spodaj.
Ja, imam fantastičen spomin za imena in obraze, natančno vem, da te osebe ne poznam in zanjo do sedaj še nisem slišala.
Tipično, tudi s celotnim seznamom drugih prejemnikov.
Ja, tale idiotski mail mi je pa res pomagal razmišljat. Ful. Ampak takolele….
Razloga, da nekdo lahko odpošlje takšno zadevo, sta lahko naslednja:
a) “Ne klič hudiča” pa dajmo to poslat parim ljudem, ki jih imamo (nevemkakoslučajno) v adresarju, za vsak slučaj. Takšnim, ki mi tega ne bodo zamerili ali takim, ki me ne poznajo.
b) Resnično verjame v to sranje.
Oprosti, ampak v morebitno čistost srčnih namenov, da bi nekomu na tak način poslali srečo in mu želeli dobro, ne verjamem. Niti pikice!
Če pa nekdo res verjame, da je njegova lastna sreča odvisna od tega, da bo poslal en mejl naprej? Uf, uf, uuuuf!!! Ne bom napisala, ne bo lepo in strpno. Well, naj ti bo kristalno jasno, da mene ni in ne bo med njimi. Pa četudi mi nos odpade zaradi vseh nesreč ki jih kličem nase. Bu!
Zato v vednost vsem, ki mi slučajno mislite kdaj poslati kaj takšnega “spodbudnega”: prosim, takoj me vržte ven iz svojih adresarjev! S takimi zadevami se nočem ukvarjat. Nočem in ne mislim zgubljat časa.
A je to jasno!?!
p.s. če se že trudite in to pošiljate drugim (ne meni!) naprej, prej vsaj popravite slovnico in izboljšajte prevod.
………………………
PREMISLI!
Poslali so mi ta e-mail…ni prav prijetna na zacetku ampak ti pomaga razmišljat.
Pozorno jo preberite. To pismo pošiljam z njenim namenom, da ti veliko za razmišjat, in zaradi tistega kar pravi…
Ce verjames ali ne, usoda obstaja…
Ampak tudi ce zgodbe spodaj nastete niso pozitivne. . s svojega zivljenja lahko naredimo kar zelimo..
Dovolj je da si to zelis.. Sam preberi….se posebej zadnji del..
ZGODBA 1:
Kelly Sedey je imela zeljo: da bi jo njen fant, s keterim je bila ze 3 leta, David Marsden, zasnubi.
Tako, nekega dne, ko je bila z njim na vecerji, jo je David zasnubil!!!
Privolila je, ampak takoj zatem je odsla, saj je bila z nekom zmenjena 20 minut dlje od tam.
Ko je prisla v pisarno, je opazila da ima na racunalniku nova e-mail sporocila.
pogledala jih je: obicajna prijateljeva pisma…
Ampak nato je videla eno, katero prej se nikoli ni videla. To je to pismo. Takoj ga je zbrisala brez da bi jo sploh prebrala.
VELIKA NAPAKA!!!
Tistega vecera, jo je poklicala policija.
Bilo je glede Davida. Imel je prometno nesreco z osemnajst-letnikom. Ni prezivel…
ZGODBA 2:
Kate Robbenson je prejela to pismo, in ker je verjela v usodo, jo je poslala parim prijateljem, ampak ni imela dovolj e-mailov katerim bi poslala teh deset kopij ki bi jih bilo treba poslat.
Po 3 dneh je sla Kate na ples v maskah.Kasneje tisti vecer, ko se odpravljala do avta, da bi se vrnila domov, jo je pijanec na kraju ubil.
ZGODBA 3:
Richard S. Willis je pismo poslal 45 minut potem ko jo je prebral. Po 4 urah, je hodil po cesti, da bi sel intervjuvat neko zelo pomembno osebo, ko se je odlocil da bo sel k Cinziji Bell,
njegovi Skrivni ljubezni ze od 5 let. Cinzija ga je videla in mu povedala da je vanjga zaljubljena ze 2 leti. Tri dni kasneje jo je zasnubil. Cinzia in Richard sta sevedno porocena, imata tri otroke,veseli so kakor nikdar prej!
TO JE PISMO:
Za vogalom imam prijatelja, v tem mestu ki nima konca. Dnevi minejo in tedni hitro tecejo, in predenj sem se tega zavedala, je leto poslo in nikoli vec nisem videla mojega prijatelja.
Za zivljenje je to hitra in nevarna dirka. On ve da mi je sevedno zelo vsec, kakor v dnevih Ko sem se pojavljala pred njegovimi vrati, in on pred mojimi. Ko smo bili mlajsi kakor sedaj
ko smo utrujeni in navelicani starci. Prevec utrujeni da bi se igrali zabite igrice. ‘Jutri’ sem si rekla ‘Bom poklicala Jima samo da bi mu pokazala da sevedno mislim nanj’ in odlasala sem
na jutri in tako se je razdalja med nama vecala in vecala…
Za ovinkom! Ze kilometre stran. ‘Tukaj je telegram, gospe’ ‘Jim je danes umrl’.
In to je tisto kar smo dobili na koncu. Za ovinkom, zgubljen prijatelj. Povej vedno kar mislis. Ce koga ljubis, POVEJ MU. Ne boj se tvojih custev.
Pojdi ven in vsem povej kar mislis. Ker ko se bos odlocl-a, da je cas, bo prepozno. Prevzemi nadzor nad dnevom. Nikoli si ne premisli. Zelo je pomembno, stoj ob strani tvojim prijateljem in tvoji druzini, ker so ti pomagali postat to kar si.
Poslji to pismo pred 3 mi urami po tem ko si jo prebral-a 10 im razlicnim osebam.
Ce bos to naredila, bos dobila veliko srece v ljubezni. Oseba katera te privlaci, bo kmalu razumela kaj cutis.
Ce tega ne bos naredila, bos imela veliko nesrece in nebo prijetno te poslusat. TO NI IGRA!!!
Prebrala si ‘zgodbe’ na zacetku pisma, in njuhove posledice. MORAS jo poslati drugace bos imel-a veliko nesreco.
…………………………………………..
Ponosno vam predstavljam trdo delo ljube prijateljice Ivane Gradišnik, Mine Paš in Anje Cotič Svetina v zadnjih mesecih…
V ponedeljek, 2. junija, lahko v ljubljanski kavarni SEM prisluhnete Jesperju Juulu.
Prvi, krajši del srečanja, ki se bo začelo ob 19h, bo namenjen predstavitvi knjige »Kompetentni otrok«, tej pa bo sledil moderiran pogovor, v katerem se bomo skupaj z Juulom dotaknili široke palete vzgojnih, družinskih, starševskih, vzgojno-izobraževalnih in sorodnih vsebin, vprašanj in dilem.
Prisrčno vabljeni!
Več o J. Juulu nadete tule, o njegovih delih pa tule.
Družina je oče + mama + otrok.
Se ne strinjam!
Te dni sem bila precej zaposlena s predavanjem, delom, domačimi opravki in vsem kar pač spada zraven… Pa sem šele danes uspela prebrati cajtnge za dva tedna nazaj. Jah, tudi blogov nimam več časa brat, žal. Mislim, da ne zamujam česa pomembnega.
No, pa mi je danes dvignilo pokrovko. Kar se meni zelo zelo zeeeeeloooo redko zgodi. Govora je seveda o “famozni” peticiji za tradicionalno družino. Nekaj o tem je napisala že Katarina.
Trdim, da:
družina = oče + mama + otrok
družina = oče + otrok
družina = mama + otrok
družina = babi + vnuk
družina = dedi + vnuk
družina = posvojitelja + otrok
družina = posvojitelj + otrok
družina = mama + mama + otrok
družina = oče + oče + otrok
družina = oče + mačeha + otrok
družina = očim + mama + pastorek
družina = variacije so še številne in pisane!!!
Lepo je in prav je, da spoštujemo tradicijo in vrednoste. A ne za vsako ceno.
Ne glede na to, koliko družinskih članov vsebuje, kakšne generacije so v njej, kako so pomešane, ali so iz različnih razbitih zakonskih skupnosti, itede, itede,… pa naj bo to kaojedrna ali razširjena… je družina izrecno lahko samo prostor, kjer odrasel ali odrasli ljubeče vzgaja/jo otroka ali otroke, skrbijo zanje in jim nudijo varnost in oporo.
Pa pika!
Smo mlado, uspešno, hitro rastoče slovensko podjetje, prisotno v 20 državah srednje in vzhodne Evrope z več kot 1300 zaposlenimi. Uspelo nam je, ker smo motiviran mednarodni tim, z bogatimi izkušnjami in drznimi načrti za prihodnost. Imamo jasno vizijo. Sodelujemo v vzdušju pozitivne energije, zaupanja in odgovornosti za rezultate.
Zaradi rasti in za uspešno doseganje novih ciljev na področju interneta iščemo
Ključne odgovornosti:
- oblikovanje spletnih strani,
- oblikovanje oglasnih pasic,
- oblikovanje in postavitev e-knjig,
- oblikovanje e-mailingov.
Znanja in pričakovanja:
- poznavanje ustrezne programske opreme: Photoshop, Flash, Illustrator, Fireworks, Dreamweaver, InDesign,
- znanje angleškega jezika.
Pričakovane osebnostne lastnosti:
- natančnost, doslednost, kreativnost,
- vestnost in odgovornost,
- ambicioznost, samoiniciativnost in predanost podjetju,
- pripravljenost za sodelovanje v skupini.
Ponujamo vam:
- izoblikovan sistem stimulativnega nagrajevanja ter možnost napredovanja v okviru skupine Studio Moderna,
- funkcionalna izobraževanja in usposabljanja doma in v tujini,
- delo v mednarodnem okolju z mladim in fleksibilnim teamom,
- možnost kasnejše redne zaposlitve (za študente) oziroma zaposlitve za nedoločen čas.
Pošljite svoj življenjepis (CV) v slovenskem jeziku na elektronski naslov recruitment@studio-moderna.com. Naslov prijave po e-mailu internetni designer (ter vaše ime in priimek).
Delovno mesto se nahaja na Verovškovi 55, Ljubljana.
