Osmi februar, na ponedeljek, je en tak kulturno dober praznik. Že v petek smo imeli proslavo v šoli. Ker tavelika nastopa v zboru, je seveda nismo smeli zamuditi. Slike s proslave so klasične: zgonjena šolska telovadnica, zasilni zastor, napis iz stiroporja, otroci ki deklamirajo in pojejo. Kulturno, pač.

Oh, celo proslavo sem se bolj kot ob deklamacijah Urške in povodnega moža, zabavala s črko U, ki je postopoma nekam lezla. Na koncu je bila takole:

Če bi padla dol sredi proslave, bi bilo verjetno veliko smeha in bi bil to dogodek.

O smučariji

Moj predlog, da bi dan preživeli v mestnem muzeju in si šli ogledati Picassoja, je bil družinsko demokratično kategorično zatrt. Na sneg in sonce gremo, so odločili večinsko. Priznam, bila sem partibrejker. Ker sem vedela, da se mi bo milo storilo, saj letos zame ni smuke. Vsi okoli mene v kombinezonih, štorkjavi v pancarjih, pa s smučmi švist švist, jaz sem jih pa lahko samo gledala. Ni pravice na tem svetu, ni!

No, tamalo smo letos spet postavili na smuči. Najprej je neskončno krožila na ringlšpilu:

Potem jo je v “roke” vzela lušna in prijazna smučarska učiteljica Katarina.

In v eni uri se je mala smučala, kot da bi se rodila s smučmi. In je že hotela sama na trak.

Kljub temu, da je bila po dolgem dnevu že tako utrujena, da je kar polagala glavico, ni in ni hotela nehat smučat. Še ko smo jo skoraj odnesli v gondolo za nazaj dol, je vpila, da bo potem ona še doma smučala na hribčku za hišo.

Še nekaj sličic z Vogla, za spomin na lep sončen zimski dan. Kot kaže, sonca spet nekaj dni ne bomo videli.

Wohoo, to so pa moje mokre sanje: bivati en teden v takile koči. Že vidim, kako se izležavam pred kaminom, drva prasketajo, kuhano vino in nageljnove žbice dišijo… Bziiiip. Ampak potem pomislim, kako bi za našo šestčlansko družino vse natrogali sem gor, me pa malo mine.

Ker že nisem mogla smučat, sem skušala malo hoditi po ravnem, s palicami in previdno. Njah, ni šlo kaj dosti, saj valjda na smučiščih ni veliko ravnega. Vmes sem se malo ustrašila telih glasnih divjakov. Lahko bi rekli, da je tip smučal na… well… na snegu:

Še ena kičasta skoraj panorama:

Žal tokrat nisem lastnosmučno preizkusila prog, ampak takole – na oko – je Vogel videti res prijetno smučišče, zelo primerno za družine. Moti le to, da imajo vse žive napise vsepovsod v Comic Sans, mamicujim. Pa malo neurejeno je parkiranje spodaj. Ker smo bili kar pozni, lovili smo popoldanske karte, po 11. uri, smo parkirali čisto nekje daaaaaleč dol, ob jezeru. No, z bližnjega parkirišča je vozil kao-shuttle, v bistvu predelan kombi, pa je bilo kar v redu. Še dve kičasti, ob pogledu na jezero:

No, meni je bila (detajl, pač) všeč tale lesena mizica s plastičnim prtom spredaj. Prav simplastično je poživil to hladno zimsko sivino spodaj, v dolini:

O siru

Kaj o siru? Nič kaj posebnega. Pod spodnjo postajo gondole na Vogel ga prodajajo, tabohinjskega. Pa je šel zajeten kos potem z nami domov. In me zdaj vabi iz hladilnika.

Smučarija z vsemi štirimi otroki hkrati je naporna. Ampak smo se imeli pa super. In tokrat nam je uspelo pozabiti samo ene smučarske palice.

Twitter Facebook

slika, vir: wikipedia

In koristno za mnoge. Ampak res samo lepo. In ne, Titanika nisem nikoli gledala. Ga ne morem. Ker vem, da ima dooooolg žalosten konec. In ker Leonardo DiCaprio ne paše vanj in pika.

Okej, prvič sem tudi gledala film v 3D tehniki. Iluzija slike, ki se ti, zaradi smešnih in žulečih očal, naredi v globino – me je fascinirala. Najprej sem malo godrnjala, ker so bila očala svinjska in sem iskala mojo krpico za čiščenje očal. In imeti tri ure ta očala pred svojimi očali tudi ni fajn. A se lahko prosim za 3D spomnijo kaj drugega kot špegle?

Ob gledanju sem se najprej malo zmedla in zavrtela. Sajževeš, meni je slabo celo na šalčkah v luna parku. No, potem sem padla not, se potopila in letela zraven. Tri ure da sem sedela pri miru? Jaz? Nemogoče!

Ne bi bila pa jaz, če ne bi takoj začela spraševati najljubšega zraven, a morda kaj ve, ali tak film, ki ga na platnu normalno vidiš  s koordinatama x in y in brez očal čudno razmazano, a bolj živih barv, posnamejo kaj drugače kot normalnega? Da pa potem to z očali vidiš tridimenzionalno, temnejše in varljivo premikajoče se, torej a je to drugače? Pa mi je pametno odgovoril: “Pšššt, to je taka tehnologija!” No, mene je pa ravno to zanimalo: kakšna tehnologija?

Tvit danes popodan “Saw Avatar. What’s next?” ni prinesel zadovoljujočih odgovorov. Okej, verjetno tudi sama nisem bila najbolj jasna. Ker, ja, mislila sem seveda na tehnologijo CG(I). Prijatelj, dizajner, ki se profesionalno ukvarja s CG, mi je tvitnil nekaj povezav na trailerje (napovednike), kako so snemali film, nekaj pa je povedala tudi wikipedia. Okej, no, zdaj mi je tehnično približno jasno, kako posnamejo tak film in kako renderirajo (huh, slovenska beseda?)  za 3D prikaz. Ja, že vnaprej.

Ves čas filma, je moj blesavi inženirski duh, namesto da bi užival v preprosti lepi zgodbici, preračunaval, koliko je bilo za to potrebnih procesorjev in terabitov? Huh, ogromno!

Click here to view the embedded video.

A. hvala za twit-linkič.

Zanima pa me tudi, kdaj bomo lahko gledali 3D doma? Ker Kolosej je še vedno nagravžen. Minus gre tudi gospe (v pelz montlu, šiš), ki je sedela zraven mene in grickala nek Kinderpingvi. Mamicuji: ravno takrat, ko sta se taglavna dva prvič lubčkala, je šumela z jebenim papirčkom.

Twitter Facebook

Knjiga je bolj kot ne po naključju zašla k meni. Ko sem se s prijateljico potepala po deževnem jugovzhodnem koncu Velike Britanije, sva šli pogledat tudi Fashion Museum v Bath (priznam, mikal me je tudi dom Jane Austen, a za vse žal ni bilo časa).

V muzejski trgovinici sem nameravala kupiti kakšen fashion spominček za moji deklici.

Na skoraj praznih, belih, minimalističnih policah trgovinice, čisto spodaj, se je žarko rumenila samo ta knjiga. Sama, samcata in osamljena. Muzej so že zapirali in verjetno bi spet napolnili police zopet naslednji dan.

Pritegnil me je njen ovitek, z vzorci, metulji s kosmatimi telesci in tipalkami. Rumeno!

Površno sem jo prelistala, slike so mi bile všeč in šla je z menoj.

Na avtobusu, nazaj proti Bristolu, sem se zatopila vanjo. Očarana sem bila od vzorcev, enostavne klasifikacije, zanimive grafične podobe, konciznimi opisi posameznih avtorjev.

Naj naprej govorijo slike:

Ta knjiga je moj čudovit nenehen vir inspiracije in topline. Zapis pa je inspirirala Maja in Facebook skupina Pattern&Around.

p.s. minutka za reklamo… najdeš jo tudi v aShopu. Blazno obogatela od tega affilieta verjetno ne bom, ker je v enem tednu uspel pridelati celih sedem klikov in nič nakupov. Ampak z veseljem tam priporočim stvari, ki jih imam rada, ki jih uporabljam in ki so res dobre.

Twitter Facebook

Najprej sem začela nabirati zelo pomembno športno opremo. Recimo Polarja.

Potem sem po dolgih mesecih potegnila na plano tekaške superge.

Kar malo milo se mi je storilo. Ne, nisem šla tečt. Še.

Potem sem pogledala proti TISTI STVARI v kotu, zadaj za kavčem. Kjer potrpežljivo in tiho čaka že dolgih deset let. S katero imam popoln HATE relationship že od prve ure, ko je ta REČ prišla v hišo. V tem času je bila njegova primarna funcija predvsem nabiranje prahu, bil je tudi nadvse priročen sušilnik oblačil ter nabijalec krivde:

Potem sem si morala naštimat velik kozarec vode, da bi bil pri roki:

Pogumno sem obrisala prah s TISTE STVARI:

Ker me je še vedno nekaj matralo, sem pripravila še iPoda, da bi imela pri roki tudi glasbo:

Ja, slika je premaknjena, ker mi je iPod skoraj čofnil na tla in sem ga lovila. Bi rabila kakšen nosilec za iPoda na TISTI STVARI. Pa nosilec za kozarec, nosilec za knjigo, še kakšno priročno tipkovnico in nosilec za daljnica… eh, eh…

Da mi res ne bi bilo dolgčas, sem si prinesla še nekaj visoko intelektualne literature:

16.55

In sem zlezla gor na TISTO STVAR. No, pa smo tam!

Hm, nekaj ni štimalo. Ahaaaa, pozabila sem omeniti, da je TA STVAR tudi prikladen igralni pripomoček. Nekdo, manjši od 152 cm je  je pedala uporabil za nosilec žičnice:

Kratka ajeto intervencija, 3 minutke, ena “pišuka poldi“, ena “&%$#$“, no pa je šlo. TISTA STVAR je neusmiljena: če ne goniš pedal, ni nič. Polar je prizanesljivejši:

Kwa? 126 pulza, pa še niti vozit nisem začela? Iz kletke za menoj me je prizanesljivo opazovala žvau. Tista, ki cele noči dirka na njenem kolesu, me je ljubko gledala z njenimi malimi bistrimi očesci. Hja, lahko je tebi, draga gospa hrčkova, ki tehtaš ena dva dekagrama, ko lahkotno brziš in vrtiš, vrtiš, vrtiš…

Pri petih minutah sem izračunala, da na 1km porabim celih 10 kcal. Beda! No, potem sem se spomnila, da Polar pokaže več, ker upošteva starost in težo. Tukaj nekje mi je začel teči znoj in sem si dvignila obremenitev na drugo stopnjo, ker koleno ni še nič protestiralo.

Dooooolgčas sem najprej preganjala z glasbo. Bar Jazz kompilacija je bila fantastična izbira. Summertime v izvedbi Jimmyja Smitha bi lahko bila zaradi mene na repeat ves čas. Hammond orgle in sax – pa pozabim na vse trpljenje! Sein… um… Shein… Zajnšiserke… um Senhajzer… um…Sennheiserke so vredne svojega denarja, zvok je noro dober!

Pri 22 minuti sem se potem en kratek čas ubadala z navdihujočim filozofskim vprašanjem: “Ja kaj mi je tega treba?!” Na Polar nisem gledala več, ker pulz je bil že čez 150. Hecno, ko sem poleti biciklirala na Črnivec, garala ko munjena, isto. Zdaj sem pa res že čist fuč?

Postavila sem si cilj, da bom vozila TISTO STVAR pol ure. Ko je bilo pa pol ure, pa sem ugotovila, da mi je v bistvu pa morda celo skoraj fajn, da bi pa mogoče še malo potegnila, se lepo počasi ohlajala.

Ker pa mi je bilo spet doooolgčas, sem si privoščila še malo visoko intelektualnega branja:

Postopoma sem zniževala tempo in deset načrtovanih minutk za ohlajanje je minilo endvatrideset.

Eto! 20km in približno 40 minut vadbe. Kar v redu za prvič.

Ker pa nisem polovičarka in ker sem ravno danes fizioterapevtki na hidroterapiji sveto zatrjevala, da res pridno telovadim tudi doma, me je na sredi dnevne, na tleh, vabila še tale reč:

Ker sem že bila ravno lepo ogreta, no. Ampak tudi tukaj ni šlo brez dodatne tehnične opreme. No, pa dajmo še kakšne pol kilce zraven, gadgeti morajo bit!

Tej modri zadevi rečem iPad, ups, podlaga za telebane. Na njej so namreč narisane točno tiste vaje, ki so najbolj zoprne in ki jih zmeraj (prisežem da – podzavestno) hočem skipnit:

Naredila sem še vse predpisane vaje za kolenske in stegenske mišice, no – vsaj tiste, katere sem se spomnila. Ter tako lepo poskrbela zanje, da ne bi bilo treba spet pod nož. Samo kot en Švartzci pa vseeno nočem izgledat, no! Takole, tukaj je še zadnja slikca – dokaz, ne obljube:

Skoraj 500 kcal? No lepo, lepo: glih tisti dve žlici Nutele po kosilu sem utopila.

In tako sem premagala dolgoletni odpor do TISTE STVARI sobnega kolesa. Mrbit bi lahko bila še kdaj prijatelja, čeprav čez tek ali kolesarjenje čez polje ga pa vseeno ni. Tako zdaj ponosno ponovno slovesno odpiram kategorijo migam migam migam na tem blogu. Zdaj pa vsak dan tako, pa bo.

p.s. za večerjo sem jedla bogato solato, brez kruha. Priznam, sem šla na lov za čokolado po kuhinjskih omarah, ampak sem že včeraj vso pojedla.

Twitter Facebook

Naj te toplo ogreje, preden postrgaš zamrznjene veke.

Ne pozabi na rokavice!

Twitter Facebook