Heraklitovci

Berem Brankov zapis na zadnji strani današnje Sobotne priloge, z naslovom Heraklitovci.

Malo se hihitam, Brankov slog pisanja je pač hudomušen. A v zapisu podaja tudi jasno ozadje, čudovito dodatno vrednost, nekaj nauči in malo tudi potolaži.

“Čeprav ta Beseda vedno je, so ljudje nespametni, tako preden slišijo, kot so slišali tisto prvo.

Tečem šele dobro leto. Prej sem bila precej let nepremičnina in motorični idiot. V tem dobrem letu teka sem vmes imela še nekajmesečni premor zaradi poškodbe. Uf, sem bila takrat tečna, ko nisem mogla tečt. Tako, da – se še vedno imam za začetnico. Če bi mi kdo pred letom in pol rekel, da bom pretekla 10 km na Ljubljanskem maratonu, bi mu gladko rekla, da je resno pritisnjen. Potem pa, še sama ne vem kako in kaj me je motiviralo, ker takšne se do sedaj sploh nisem poznala, sem lani začela in kar tekla in tekla in tekla. Ter pretekla lansko desetko in se prijavila tudi na letošnjo. Lanski cilj 21 km je za letos realno nedosegljiv (poškodbe, premalo treninga), zato bom zopet tekla na desetki. In sem vesela!

“Zaradi tega je treba sledit skupni: tista skupna je namreč obča. Če pa je Beseda obča, mnogi živijo, kot da imajo lastno predsodnost.

Pred lanskim prvim sem imela strahovito tremo. Je le bilo prvič. In ker so mi neznansko zoprne prireditve, kjer je množica ljudi, in ker to s seboj potegne razne zoprnije, je bilo že to, da sem premagala ta odpor, prva zmaga.

“Meja duše, ko hodiš, ne boš našel, če boš prepotoval vso pot; tako globoko besedo ima.

Ko sem ta četrtek dopoldan stala v vrsti v Zvezda parku, da dvignem štartno številko, sem se zopet spraševala o smiselnosti svojega početja. Pa saj je samo prireditev. Niti dobrodelna ni, da bi s tekom lahko k čemu prispevala. Ker se drugače tovrstnih prireditev izogibam in izredno tečem na organiziranih tekih le če so dobrodelni (DM tek spomladi je bil izjema, ker sem napačno mislila, da je dobrodelen kot leto poprej). Kaj je torej tisto zaradi česar želim sodelovati? Pa to, da se grem sploh postavit v vrsto, ko pa so mi vrste tako neznansko zoprne.

“V iste reke vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.

Saj lahko tečem kadar mi paše sama, kjerkoli in kadarkoli. In dejstvo je, da najraje tečem sama. Da sem malo sama s seboj, da si prečistim duha, sfokusiram misli in napolnim svoje baterije. Tečem zaradi užitka, zaradi notranje potrebe. Gibanju v vseh pomenih besede. Ne tečem zaradi ciljev, ki bi si jih postavljala. Tečem tako zelo počasi, da vedno pridem v cilj med zadnjimi. Pa mi je malo mar. Še vedno nimam niti tekaške ure in nimam merilnika srčnega utripa. No ja, majčkeno si že želim tak gadget, pa tudi pri mojih letih je že menda zdravo malo prečekirat pulz in podobne zadevščine, ampak saj niti ne rabim. Enostavno samo tečem, tako kot mi ustreza in kakor čutim, da je prav.

“Beseda duše je taka, da množi samo sebe.”

Zakaj torej prav na Ljubljanski maraton? Ker je na štartu, ko se oglasijo bobni, občutek fenomenalen. Ker začutiš v sebi nor nemir, vzhičenje. Ker je okoli tebe na štartu tri tisoč in več ljudi, ki so prišli na isto mesto, z enakim namen: da pretečejo ta tek. Ker vsa ta množica valovi v istem dihu: vsak od njih ima svojo zgodbo, svoje želje, svoja upanja, svoje cilje, svoje bitke. Čisto vsak.

“Ljudje so zaslepljeni kar se tiče spoznavanja vidnega.

Zakaj je potem, kljub temu da racionalno obvladam, v meni takšna strahovita trema? Vem, da zmorem in želim si biti del tega zanosa. Zakaj teden prej mrcvarim svoje najbližje (dragi moji, iskreno opravičilo vsem!), sem nervozna, čutim bolečine v telesu, razmišljam kaj mi je tega sploh treba bilo.

“Od koga sem slišal nauke, nihče ne pride do tega, da bi spoznal, da je modro ločeno od vsega.

“Iskal sem samega sebe.

Vir zapisov v kurzivi. Onka, mislim da je prišel čas da vrneš nazaj tisto mojo filozofsko knjigo :-)

Tags: , , , ,

En komentar na “Heraklitovci”

  1. darja pravi:

    Ja , lepo je teci, a se lepse je, ko prides do cilja. Se splaca, definitvino.


Get Adobe Flash player