hirkani

Zjutraj sva šla na pot zgodaj, še pred vročino. Oblekla sem majico z dolgimi rokavi in zavrtela sva pedala. Bolečine v mišicah, od dolgega teka prejšnjega večera, so takoj izvenele.

Preko polj je dišalo po mokri zemlji. Zeleni pšenični klasi so se nežno vihali v vetru. Med njimi so žareli živo rdeči, frfotavi, makovi cvetovi. Asfalt je bil svetlikajoč, ko ga je še malo prej prekrivala jutranja poljska meglica.

Tokrat sva šla na začetku malo počasneje. Všeč mi je, ko se voziva po praznih vaških cestah tam pod Krvavcem. Vsakič, ko se pripeljeva v vas, ki ima ime Pšenična Polička, premlevam ti dve lušni besedi. Kako lepo ime za vasico je to! Pšenična Polička. Kam greš? Na Pšenično poličko. Pščpščpšč se slišita tudi najini kolesi.

Na levi strani, proti Krvavcu, so se vila neskončna pšenična polja. Na desni, v smeri proti Brniku, žareča polja oljčne repice. Polnila sem pogled z rumeno. Siva, vijugasta pot pred nama v smeri Julijcev, nato skozi – po podrasti dišeč gozdiček. Sadovnjaki in že sva bila v Cerkljah.

Iz Cerkelj v smeri proti Brniku. Zopet preko polj, tokrat krompirjevih. Mimo številnih kapelic, ki so se belile ob cesti. Iz kozolcev je opojno dišalo sveže pokošeno seno. Verjetno prve košnje, prezgodaj je še za otavo. 

Mimo letališča. Rada bi se ulegla v travo tam pred ograjo, na začetku pristajalne steze. Rada bi videla letalo, kako se spušča, si zatisnila ušesa ob hrumu motorjev in z adrenalinom prežeta trepetala, da se bo morda zrušilo prav name. 

Hitela sva, morala sva biti pravočasno doma za pripravo kosila zunaj. Dan je bil prelep. Postajalo je vroče, na travnikih so črički preglasili brnenje najinih koles in zvoke žlahtnega saksofona z iPodovih slušalk. Ne skrbi, glasbo imam ravno toliko na tiho, da slišim promet okoli sebe.

Klanec navzdol, ovinkasto skozi hladen, črn gozd. Klanec navzgor. Sledila sem vrtenju kolesa najljubšega tik pred menoj. To hipnotizira. Postala sem navihana. Zafrkavala sem ga, da je v sintetični kolesarski majici, hlačah in nogavičkah, rumeno črne barve, kot en črmlj. Šlika šlaka črmlj si! Ujemi me, če me moreš!

Sprejel je igro in podila sva se kot dva majhna otroka. Kaj je v smehu “grozil”, da bo naredil z menoj, če me ujame in prevrne v travo ob cesti, ne povem. Ni za javni blog.

Nato preko Vodic, proti Mengšu, mimo Šinkovega Turna. Radzrapana cesta, k sreči ves čas rahlo navzdol. Moči so že malo pojemale, nalivala sem se z vodo. Vroče je bilo, majico z dolgimi rokavi sem pospravila v torbico na kolesu. Čutila sem, kako me sonce žge po ramenih in tilniku. Rjavi, razredčeni gozdovi, industrijska cona. Zanimiva črka R na napisu nekega podjetja in že sva bila v Mengšu.

Nato proti Radomljam. Čez, po zarjavelem železju dišečo, železniško progo. Vročina je že puhtela, prijazno naju je hladil rahel svež vetrič. Mimo zelenih travnikov v Volčjem Potoku, nazaj proti Kamniku. 45 km nama še ni bilo dovolj, pa sva zavila čez Perovo in naredila sladoledni ovinek čez mesto.

Življenje je kot vožnja s kolesom. Z njega vidiš barve, vonjaš polja in gozdove. Poganjaš se naprej z lastnimi močmi in použivaš vse lepo. Svet se vrti s kolesom mimo tebe. Lepo počasi in ravno prav. Na klancih malo grizeš v kolena in kolneš kaj ti je tega treba, a potem na polno zadihaš, ko se z divjo hitrostjo spuščaš navzdol. Ja, lepo je.

Twitter Facebook

Tags: brnik, cricki, iPod, kolesarjenje, kolo, kosnja, kozolec, lajf, letalo, mak, otava, polja, psenica, psenicna policka, vro�?ina, zelezniska proga

This entry was posted on nedelja, maj 17th, 2009 at 16:38 and is filed under Migam migam migam, Uzivancija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.