hirkani

Had me je pofočkal v zapisu in ker sem sucker na take verige, valjda, moram kakšno napisati. Uf, pa dolgujem še tudi šesto sliko na blogu… Pozabila, sorry. Sem že šla gledat, pa je bilo nekaj brezzveznega,  celo napisala zapis in je ostal nekje v draftih. No, ko je Roni postavil to vprašanje, sem kot iz topa odgovorila le: od ljubezni!

Karmen, deeej nehi nakladat in k bistvu! Tebe, draga bralka, dragi bralec, verjetno bolj zanima, s čim sem se zadevala v svojem življenju.

Ammmmm. Naj pomislim.

.

.

.

.

.

In mislim.

.

.

.

.

Well. Khm, khm.

V bistvu… nimam ti veliko za povedat. Res-no!

Tistih substanc je namreč bilo bore malo.

Ali bolje rečeno: nič.

Tudi tistih dišečih. Nič. Najbližje travi sem prišla na maturancu, kjer sem sedela zraven. Še tiste tanajboljpridne iz razreda so se z avtohtono gorenjsko domačo zadele kot mambe in se režale ter hihitale na Liburniji, ki nas je v dolgi noči vozila proti Korčuli. No, pa nisem. A lahko, kot sem sedela zraven kot pasivna kadilka, tehnično rečem, da nisem inhalirala? Nisem pa takrat zato, ker so to bile ja mamile*. In mamile pa ne bom jemala, ker sem prebrala Otroci s postaje Zoo in se nisem hotela prostituirat.

O fleksanju sem slišala, da se je Bojč iz sosednjega bloka fleksal. Bojda, ampak tega je že 25 let. Tudi nisem bila kaj dosti blizu, a?

Tudi ne poznam človeka, ki je bil na trdih drogah. Ali kakšnih drugih drogah. Ali pa za to, da kdo je (bil), ne vem. Torej spet nisem kaj dosti blizu.

Alkoholikov sem v življenju srečala kar nekaj. Alkoholikov in alkohola ne maram. Sem in tja poleti spijem kakšen Breezer in če že glih moram glaž rdečega vina pri kakšnem kosilu. Pa še Breezer ali glaž pijem potem celo popoldne.

Prvič v lajfu sem prekomerno namerno malo več popila lani na Poljskem, ko smo pili tekilo z limono in soljo. In veliko vodke. In nekaj rdečega vina. Ampak, zanimivo, zdaj ko gledam nazaj – pri ogromnih količinah alkohola, ki sem ga konzumirala (ob mastni poljski hrani), točno vem, kaj se je dogajalo in sem se imela pod kontrolo. Ni mi bilo slabo, le drugi dan me je peklensko bolela glava. Torej tudi od alkohola še nisem bila zadeta. Je bilo pa verjetno kar blizu, ker se mi je malo vrtelo.

Eto, substance odpadejo.

Kaj torej bi še lahko bilo?

Naj pomislim. Aha, hormoni.

A?

Hormoni? A si ti malo fijuuuufijuuuuu? Kaj si pokadila danes?

Jep. Trdim, da si od hormonov lahko zadet.

Neeeeee, zdaj si pomislil/a na to, ker da… hodim v fitnes pa to… Neeeee, wrong!!!

Hormoni, od katerih sem bila zadeta, so naslednji: serotonin, oksitocin, oksitocin, oksitocin, oksitocin in endorfin.

Serotonin je udaril, ko sem se zaljubila. Kljub temu, da je tega že 24 let, še danes (no ja, včasih) začutim tiste metuljčke v trebuhu, ko ga pogledam. Rada se ga dotikam, ga pobožam, objamem, mu podtaknem svoja stopala v naročje, da me masira. Kadar je ob meni, sem srečna in varna. Čeprav sem ga zadnjič žlehtnoba posnela, ko je smrčal, mi njegove razvade ne gredo na živce. Nivo serotonina je znižan le, kadar mi razlaga o njegovi službi. Da dvignem nivo njegovega serotonina, pa mu občasno spečem kakšno jabolčno pito ali ga povabim na večerni sprehod. Deluje.

Štirikrat oksitocin je štirikratno rojstvo najinih otrok. Med porodi sem bila v nekakšnem samozadetem stanju. Pa ne zaradi painkillerjev. Te sem zavračala, ker sem želela čutiti z vsakim vlaknom porajanje svojega otroka. Želela sem ga doživeti in si ga zapomniti za vse življenje. Med porodom in potem, pri dojenju, te zaliva oksitocin. Oksitocin blaži bolečino, te pomirja. Deluješ zadovoljno, malce skorajda bebavo, ampak pomirjeno in neskončno nežno. Nujno potreben hormon za preživetje skoka v materinstvo.

Potem en cajt ni bilo nič, razen oksitocina ob dojenju. Mislim, da sem bila tudi že malo tečna. Pa sem začela teči. Od začetnega groznega trpljenja, sem pri teku prišla do točke, kjer mi teden brez gibanja, povzroča bolečino in tečnobo, tek potrebujem kot dihanje. Med tekom me zaliva endorfin, zelo uživam. Po teku sem umirjena, srečna. Ja, tudi drevesa sem že objemala. 

In to je to.

Zadetost lahko dodam še nore občutke ob surfanju, ko jadro prepuščam vetru in drvim po morski gladini z desko. Ne vem pa, če tukaj šopa kakšen hormon. Morda je to kakšen adrenalin, če je ta tudi hormon (eh, ko tole pišem, je ura pozna in se mi ne da guglat, da bi bila videti pametna). Ampak adrenalina drugače ne maram preveč, meni postane slabo že na šalčkah v Disneylandu.

Vidiš. Čisto nič posebnega. Nič pohujšljivega. Nič pikantnega.

V drek (šiiiit) potisnem pofočkam naslednje: Zlobo, Alcesso, Sparkico, Pegaza, JaKa in Onyxa. 

—–

*z -e nalašč, pa ne me spet masirat, vem kako se piše prav.

Twitter Facebook

Tags: mamile

This entry was posted on sreda, junij 17th, 2009 at 9:50 and is filed under Bložni virusi, zenske tegobe. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.