Ne cesti ga ne bom, doma pa…
J. Lidloff, The Continuum Concept: “The human continuum can also be defined as the sequence of experience which corresponds to the expectations and tendencies of the human species in an environment consistent with that in which those expectations and tendencies were formed.”
Ponavadi ne gledam televizije, nimam časa za neumnosti. No ja, ne trdim, da je na televiziji vse neumno, le nekako ne najdem stvari, ki bi me zanimale. Včasih gledam poročila, v bistvu bolj poslušam, če mi uspe med govorjenjem in igro otrok, delanjem nalog, kuhanjem večerje, sploh kaj – no vsaj kaj slišati. Bolj za background je.
In tako sem včeraj slišala oglas za Preverjeno, ki bo v torek, kjer ob tematiki pretepanja otrok oziroma o predlogu zakona, ki bi kaznoval fizično kaznovanje otrok, neka ženska v kamero izreče: “Na cesti ga ne bom, doma pa….”
Preden karkoli začnem, bom povedala, da sem že udarila otroka. In z ničemer, prav ničemer ne morem opravičiti tega dejanja!!! Zavedam se, da nisem ravnala prav. Ob dejanju sem takrat prevzela ODGOVORNOST in se z otrokom, ko se je ihta pri nama obeh polegla, tudi pogovorila.
To se je zgodilo na začetku moje starševske “kariere”, ko sem se še lovila (tudi to ne opravičuje dejstva!), udarec je ostal še danes v sinovem spominu. Mojem pa še posebej. Tisto, kar se zdaj zavedam, je to, da nisem prenesla dejstva, da se moj otrok lahko tako obnaša. Da o sekiranju same sebe potem sploh ne govorim in tudi to me ne opravičuje.
Večini staršev (ne vsem!) se je že kdaj zgodilo, da smo izgubili potrpljenje, tolerantnost in/ali kontrolo nad situacijo. Kadar se mi to zgodi, se počutim slabo, včasih odreagiram v hipu, v afektu, kot da bi me sprožila neka vzmet, ki je sprogramirana v meni. In ne, tudi tu se ne bom se izgovarjala na vzorce vzgoje mojih staršev.
Sčasoma sem se naučila prepoznavati tovrstne situacije in jih preprečiti vnaprej. Če je prišlo do njih, sem se ponavadi umaknila. Umaknila, da sem premislila, uf kdaj bi od jeze brcala v steno (pa nisem no, ker bi me valjda bolelo). Še bolj sčasoma sem začela razmišljati, zakaj čutim tako, kaj je tisto, kar me tako razjezi? Kako lahko sploh pomislim, da bi udarila otroka, to nemočno, malo in šibko bitje, tega žlahtnega in zaupljivega človeka, ki me ima brezpogojno rad, ki mi pomeni vse na svetu?????
Ker tisto, kar želim v življenju doseči, k čemer stremim je to, da niti pomislila ne bi na to, da bi otroka udarila!
Z možem se te dni veliko pogovarjava o tej temi. Sama, ki strastno zagovarjam reševanje konfliktov z otroki na miren način, brez verbalnega in fizičnega nasilja in on, ki je prepričan, da se vzgaja tudi z eno po riti. Da so tudi njega tako vzgajali in da ni z njim nič narobe. To seveda ne pomeni, da on najine otroke garba napočez. Ponavadi bolj grozi, da bo “šel po kuhovnico” in v situaciji, kjer lahko pride do tega, ga ponavadi uspešno umirim.
Ampak ena po riti ni nikoli samo ena, kajne?
Pred leti sem poslušala modro gospo na neki konferenci, ki je rekla: “People are not for hitting and children are people too.” Veliko sem se naučila tudi z Jesperjem Juulom, res zelo priporočam v branje, za začetek knjigo “Kompetentni otrok.” Številne raziskave so tudi pokazale, da imajo otroci, ki niso bili telesno kaznovani, višji inteligenčni kvocient.
Ampak lahko je pametovati in se vzvišeno povzdigovati nad drugega, ko z grozo vidiš pri sosednji mizi v lokalu, kako je mamica udarila petnajstmesečnika, ki je nekaj žnaril v vozičku, težje je ob tem ravnati pravilno, nekaj ukreniti, odreagirati.
Že od nekdaj (intuitivno) verjamem, da sta pri vzgoji pomembni dve stvari: zgled in doslednost. Hm, kako potem lahko razumem dejstvo, da se je moj sin, ki mu nikakor ne dajem zgleda s pretepanjem in pljuvanjem sovrstnikov, storil potem takšno sprevrženo dejanje? Jasno, ne vzgajam ga samo jaz, ampak vsi ljudje, ki so okoli njega. In jasno naj bo tudi, da ne nikakor morem drugih kriviti za to, kar je lahko narobe! Takrat sem, že malo modrejša, že prenesla dejstvo, da se moj otrok kdaj obnaša tako, kot ni prav. Moj ponos pa je bil še vedno zelo ranjen!
Čeprav dejanja nisem odobravala, zanj ni bil kaznovan. Sva se pa veliko pogovarjala in ob tem sem zvedela marsikaj presenetljivega, česar prej nisem videla ali razumela. Njegovo dejanje je bilo nesprejemljivo in o tem sva se pogovarjala. Veliko. Mož je bil mnenja, da bi jih moral mulc fasati, da bi si zapomnil. Fantkov očka pa, da bi morala imeti sina bolj na očeh in na kratko. Oba pa sta mi sporočala, da preveč demokracije pomeni anarhijo in da nekoč zrastejo čez glavo. Sama pa sem mnenja, da moramo najprej postavljati realne meje in pričakovanja. Vedno znova in znova.
Sinu sva z možem povedala in pokazala, da njegovega dejanja zelo ne odobravava. Povedala, kakšna so najina pričakovanja glede primernosti obnašanja. Poslušala sva ga, ko je povedal, da je bil fantek prvi, ki je začel, da se je on le z enakim branil. Poskušala sva mu zaupati in verjeti. To pa je bil tudi zelo močan znak zame, da sem vprašam, zakaj mu ne verjamem takoj in brezpogojno.
Čeprav sem se ravno včeraj pregovarjala s sinom, ko se je strumno in pogumno skliceval na otrokove pravice, jaz pa sem mu sikala, da so ob pravicah tudi dolžnosti. Recimo takšne, da pižame ne pušča sredi dnevne na tleh in jo nese v svojo sobo. Ko mu to poveš že 10x, jah, začne pisker prekipevat. Pa ne nujno zaradi dejstva ležeče pižame, nesramnega odgovarjanja mulca ali tega, da me je en kreten na avtocesti skoraj ubil. Ja, se nabere. Tisto, kar je pošteno je, da se vprašam sebe, zakaj me moti to, da je sin nereden? In kaj lahko iz tega vidim? Mar nisem sama tista, ki sem zvečer pustila posodo v koritu in imam kupe opranih cunj na kavču? Najprej moram torej začeti pri sebi! Zato to vidim.
Potem sem še malo zrasla in ugotovila, da to, kar dajemo, tudi dobivamo. Če imamo do nekoga že apriori negativen odnos, kako lahko potem pričakujemo, da bo njegov do nas pa kaj drugačen? Če jaz danes udarim otroka in je to že meni sprejemljivo, bo potem meni sprejemljivo tudi, ko me bo potem moj odrasel otrok, ko bom že nadležna in senilna starka, udaril, ker bom polila sok s tresočimi rokami?
Pa še nekaj. To, kar nas moti pri drugih ljudeh… Ne gre zato, kaj vse da je narobe z drugimi. V bistvu gre samo zato, da je treba spregledati, kaj je v bistvu v nas, da to vidimo tako. Da razmislimo, kaj je res tisto, kar nas v odnosu z otrokom tako zelo pojezi, da bi udarili. Najprej moramo biti pošteni sami do sebe. Sprejeti tudi lastno odgovornost v konfliktu in se zavedati, da je že naš odnos sam lahko tudi tisti, ki sproži nek problem.
Ker starševanje ni prevladovanja moči nad otroki in/ali obratno. Mi nismo pametnejši, le več izkušenj imamo. Pogosto žal takšne, ki nas definirajo in ki nas same v sebi opravičujejo. Fizična ali kakšna druga kazen, z vzgojno konotacijo ali ne, kratkoročno doseže učinek, dolgoročno pa v nas samih izzove negativne občutke in obnašanja.
Nekje sem nekoč prebrala, da je šeškanje iluzija. Otroci pa se z njim naučijo, da skrivajo svoje obnašanje pred starši. Tudi sama sem bila neprijetno presenečena, ko sem nekoč videla starejšega sina, ki me ni videl, da ga opazujem v družbi vrstnikov. To ni bil sin, ki ga vidim doma, tisti prijazen in nežen fantič. Takrat sem spoznala, da “uboganje in nemotečost” ne pomenita, da je z otrokom vse v redu, ampak samo to, da je prilagojen.
Če popizdiš nad otrokom, ker da je “nemogoč”, v resnici odpoveš le ti sam. Ker ti si tisti, ki pizdiš, ne on. Nikoli tudi ne sprejmem izjave “udarca iz ljubezni” četudi je otrok zletel čez cesto in je bilo to zanj hudo nevarno. Takrat reagiramo ljubeče in v skrbi, a prav takšna situacija takrat potegne iz nas tisto, kar je bilo nekje globoko zacementirano v nas z vzgojnim pristopom naših staršev, hočeš nočeš. In s tem potem to še celo opravičujemo. To je treba preseči.
Okej, odločil/a si se, da otroka ne boš več udaril/a, kaj pa zdaj? Če otroka ne tepemo, to ne pomeni, da se gremo permisivno vzgojo, kar bo skoraj zagotovo impliciral kakšen od komentatorjev, če se bo razvila debata. To tudi ne pomeni, da kot starši nimamo avtoritete. Ker starševska avtoriteta ne bazira na tem, da imamo mi prav, otroci pa ne. Ampak na tem, da smo mi tisti, ki smo odgovorni.
No, kako torej? Še ena stvar, ki sem jo spoznala je ta, da sem lahko mnogo bolj strpnejša in nežna, če najprej poskrbim zase in svoje potrebe. Ko sem začela teči in zdaj, ko pojem v zboru, pridem domov z mnogo višjo stopnjo tolerance in razumevanja. Če sem bolj ljubeča sama, je razumevanje na višjem nivoju in komunikacija spoštljivejša. Na vseh ravneh. Med vsemi nami.
Zdaj se učim tudi, da popuščam željo, da kontroliram svoje otroke. Ker skrb za otroka ni enaka temu, da sem zato dober in skrben starš. Otroci morajo imeti izkušnje socializacije, tudi slabe izkušnje, izbojevati morajo svoje bitke, se naučiti svoje lekcije. Hm, le zakaj danes vidim okoli sebe toliko trideset in več letnikov, ki še živijo pri mamicah?
Ne gre samo za besede, gre za zelo kompleksne in ljubeče odnose, ki jih ustvarjamo. Kaj je najbolj značilno za ljubečo družino? To, da družinski člani med seboj komunicirajo in poslušajo.
Tako zdaj mlajše hčerke, ki pridirka k meni, ko pridem domov iz službe in mi kaže risbico, ki jo je narisala, ne pohvalim z “O lepo risbico si narisala!” Ker ona ni prinesla risbice meni v oceno. Ona mi jo je prinesla, ker je bila vesela, da sem prišla domov, da me vidi. Zato sprejmem risbico, malo pa pozdravim, jo povprašam kako se je imela v vrtcu, jo poslušam in ji povem, da sem vesela njene risbice. Včasih je že tako majhna niansa pomembna, kako se otroci počutijo ob nas. Veliko se bom še naučila.
“Nasilja je preveč, zato do njega ne bi smeli imeti prav nobene tolerance,” Vlasta Nussdorfer.
oktober 10th, 2009 at 18:43
bravo!
oktober 10th, 2009 at 23:31
Super, da si to napisala, v začetnih odstavkih se najdem, v razmišljanju tudi. O tem ogromno govorim mamam v sedanji službi (k nam se mame z otroci večinoma zatečejo pred nasiljem – kar je tudi vzorec, ki ga poznajo iz primarnih družin). Pri tem poskušam doseči, da dojamejo, da NASILJE NIKOLI NI DOPUSTNO in ZANJ NIKOLI NI KRIVA ŽRTEV (veliko jih meni, da so si zaslužile batine in seveda si jih otroci tudi, ker so “poredni”). Hkrati jim razlagam, da otroci na nasilje (grožnje, verbalno, fizično nasilje) “ubogajo” samo zaradi STRAHU in ne za to, ker bi razumeli, zakaj nekaj želimo (otrokom se da vse prepovedi, zapovedi in dolžnosti lepo pojasniti).
Vem, da ni popolnih staršev (in taki tudi niso najboljši), a upoštevanje zgoraj napisanega bi bilo že super. Sama poskušam prepoznavat svoje reakcije in se ustavit, kadar s hčerko/do hčerke nisem takšna, kot bi želela. In sem z njo iskrena, tako kot si napisala, da si tudi ti. Ta iskrenost se navezuje tudi na splošno iskrenost pri izražanju čustev – otroci se jih morajo naučit prepoznavat in izražat, ne pa da se čustva skrivajo, kamuflirajo v jezo ali so vir sramu – učijo pa se jih od staršev!
oktober 11th, 2009 at 8:34
Slaba vest še ne pomeni, da se je nekdo za napačno dejanje v resnici pokesal. Zato v prihodnjih letih pričakujem, da bodo novodobni vzgojni guruji prirejali skupinske delavnice za pobesnele neodgovorne starše pripravljali skupinske delavnice, kjer bodo zdravili te osebke, ki sami sebe imenujejo starš. Nobeno opravičilo ni, da se fizično nasilje zgodi le enkat – zločin je zločin. Uboge otroške dušice prenašajo take travme, da jim lahko le oni sami oprostijo, vendar ne prej kot po primernem kaznovanju, ki naj bo prvenstveno finančne narave. Niti na kraj pameti naj ne pride tem “staršem” da bi prešli potem na psihično nasilje v obliki raznih ukazov in prepovedi. Ni hujšega za otroke, kot zapovedovanje kdaj morajo priti z večernih (hmmm jutranjih) zabav. Prav tako zelo škodi otrokom, da se jih sili proti njihovi volji, k raznemu pospravljanju svoje sobe in podobno. Nekateri najhujši primerki celo zahtevajo od svojih nemočnih otrok, da odnašajo smeti v kontejnerje.
V upanju, da boste uspeli videti celotno sliko nasilja ki vam jo predstavljam vas pozdravlja Desc.
oktober 11th, 2009 at 9:22
imam 4 otroke in tudi jaz priznam, da so jih parkrat dobili po riti. Če dobro + zelo trezno premislim, si celo drznem reči, da bi jih zaradi razlogov, zaradi katerih je trpela njihova rit prvič, po vsej verjetnosti trpela tudi drugič. Ali tretjič. Za tistimi hudodelstvi stojim in- bog mi pomagaj
:-)
Moje zelo PRAKTIČNO mnenje je, da pri vzgoji tavamo – in to veliko preveč- od ene skrajnosti do druge. Nekaj časa je bila v modi agresivna, potem permisivna vzgoja, kdo ve, kaj pride naslednjič.
Pozabljamo pa, da se pri vzgoji nimamo kaj ozirati na t. i. modne trende. Vzgoja je namreč sila individualna stvar. Pri kakšnem otroku zaleže že pogled, pri kakšnem drugem beseda, so pa taki, ki od nas “pričakujejo” več časa in pozornosti…..Pri vzgoji se je potrebno NENEHNO PRILAGAJATI.
IZ dolgoletne prakse povem, da pri vzgoji pozabljamo na bistveno: na vzgojo samo.
Kaj korisit otroku, če mu nudimo “vse”, pozabljamo pa na to, da ga česa naučimo. Recimo osnovne skrbi zase, za svoje osebne potrebe. Da ga naučimo delovnih navad in tudi tega, da čiščenje stranišča ni kazen, ampak vsakokratna potreba, da ohranjamo status quo v čistoči stanovanja….
:-)
Otroke- to pa govorim spet iz prakse- vzgajamo v nepoboljšlji8ve EGOISTE. VASEZAGLEDANCE. Vzgajamo jih v osebke, ki morajo “vse imeti”, ki morajo “vse takoj dobiti”, ki NE ZNAJO POTRPETI, ki se ne znajo ničemur odpovedati, ki – žal- mislijo, da je življenje eno samo “božanje”, približno tako kot so ga vajeni od doma.
Naj se sliši še tako smešno, ampak…zelo veliko- če že ne največ- škode pri otroku naredimo s tem, ko mju rečemo, da “gremo po kuhalnico”. Namreč: če tega RES ne sotrimo in če je potem RES ne uporabimo, nas otrok sploh ne bo več jemal resno in bo pozneje, ko bo bolj odrasel, tudi naše dobronamerne nasvete in sankcije jemal prej kot ne- pišmeuhovsko…..
In zato bom rekla takole:
če bo vaš otrok – kljub lepi besedi, pregovarjanjem, kljub poduhovljenim metodam v vzgoji še kar naprej vtikal žeblje v vtičnico, je VELIKO BOLJE, ČE GA ORNG MAHNETE PO RITI kot pa, da se nekega dne zgodi, da ga dobite otrplega, brez življenja…in to samo zato, ker niste hoteli, da bi vaša t. i. “vest” trpela zaradi dveh, treh zdravilnih po njegovi riti…..
Odločitev je vaša….v vsakem primeru.
Pa srečno ,
mm
oktober 11th, 2009 at 9:24
Zaenkrat bi kometiral samo “zlorabo” permisivna vzgoja. V bistvu pomeni permisivna vzgoja dopuščanje v okvirih, kjer so meje dokaj jasno postavljene. Znotraj teh meja se lahko dogovarjamo, dopuščamo, sklepamo kompromise, ko pa se za nekaj dogovorimo potem temu sledimo vsi, ki smo bili udeleženi v tem procesu. Permisivna vzgoja ni razpuščenost, dopuščanje in popuščanje brez meja kot je venomer prikazano v medijih. Cca 30 let se ukvarjam s svetovanjem, pomočjo in delom z otroki, mladostniki, starši. Delal sem v zavodih, zaporih, psihiatriji, šoli, v bistvu z vso problematiko, s katero se lahko sooča posameznik, družina, okolje. Zame sta pomembni pri vzgoji, ne glede ali v družini ali šoli, dve stvari. DOSLEDNOST in JASNA POSTAVITEV MEJA. Če bi se vsi, ki se ukvarjamo z vzgojo, svetovanjem, pomočjo držali vsaj teh dveh stvari, bi bilo problematike bistveno manj. Še vedno sem prepričan, da šole ne potrebujejo varnostnike, in da kakšnakoli fizična kazen ne rodi uspehov. pa naj jo še tako nekateri opravičujejo. Več na to temo še kdaj drugič.
oktober 11th, 2009 at 9:52
STANE
se strinjam.
oktober 11th, 2009 at 20:15
V tem zgornjem si nasula toliko različnih stvari, da jih je težko obdelati vse naenkrat, pravzaprav se v vse ne mislim vtikati oziroma jih komentirati, svoje bi dodala le na dve …
Ena je (tvoje) spoznanje, da si veliko bolj tolerantna, če si zadovoljna, spočita. Jp, s tem se absolutno strinjam in večina staršev (oziroma bolj mamic) se zaplete v vrtinec nezadovoljstva, ker s prihodom otroka prenehajo biti ženske, sestre, prijateljice … ostanejo zgolj in samo mame. Biti samo mami zna biti naporno, rabiš tudi vse ostalo, da lahko živiš polno in zadovoljno življenje.
Seveda imaš v napornem vsakdanu kup situacij, ki te znajo spraviti v obup, ampak sama mislim, da ni nič narobe, če je tudi mulariji jasno, da ne živimo ravno v pravljici in da staršem lahko precej olajšajo dneve, če se držijo medsebojnih dogovorov. Pravzaprav so me moji že nekajkrat prijetno pockrljali, ko sem po ubijalskem dnevu doma spustila “ej fantje, grozen dan je za mano in nisem glih družabna …”
Drugo – kako si že napisala, prilagojenost otroka? Uboganje in nemotečnost? Mislim, da moramo ločiti med vzgojo otroka v stvareh, ki mu hočeš nočeš morajo preiti v kri – kot je recimo varna hoja ob cesti, nevarnost ognja, elektrike ipd. in med tisto painintheass vzgojo, s čimer mislim odnašanje umazanega perila v za to namenjen koš, pospravljanje sobe itd. Pri prvem nisem nikoli popuščala niti za milimeter, drugo pa na kakšen dober dan uspem zamižat in v smehu pripravit mularijo do tega, da se stvari čudežno uredijo.
Sicer pa mi daleč največji preboj “v vzgoji” predstavlja moment, ko sem ugotovila, da mi/nama najstnik (končno) resnično zaupa. Do tega momenta je bilo včasih kar hudo (predvsem za mojo “skuliranost”) in težko čakam dneve, ko bom tudi za ostala dva lahko izjavila isto.
oktober 11th, 2009 at 20:26
Vzgoja-vedno zanimiva tema, kjer se vsi spoznamo, pri čemer ženske običajno priznamo, da se učimo, moški pa bolj tako na kratko odpravijo temo: saj je bilo pri nas doma tudi tako. Ne bi se sedaj spravila na moške, ampak na vzgojo.
Torej moje izkušnje z dvema sinovoma, obema sedaj že starejšima od 20 let: brez batin ni šlo, v glavnem z moje strani, torej bolj na lahko, mož ni odigral kakšne avtoritarne vloge, kar se jima -po moje – pozna. Sinovi rabijo očete. To sem prebrala in s tem se strinjam. Lahko da je tudi kakšen plus od tega, če je oče bolj permisiven, kaj pa vem. Vsekakor ne bi prenesla kakšnega “desca”, ki bi mi pred očmi otroke tepel.
Sama sem se na nek način trudila in se sproti učila in predvsem osebno rasla. Ne moreš ti dobro vzgajati, če sam nisi uravnovešen. In jaz pri 20-tih nisem bila. No, tudi danes se še vedno iščem in verjetno bom do konca življenja iskala svoj optimum, ampak nekaj pa danes zagotovo vem, da nasilja ne maram, ga ne prenesem in ga obsojam. Tistega pravega nasilja. Če pa kdaj mulca malo po rit treskneš, pa ni glih pravo nasilje, a ne? Pa tudi če on kaj ušpiči, še ni takoj nasilnež! To damo skoraj vsi starši skoz, ni panike.
Prav je, da se stalno malo sprašujemo, če delamo vse prav, ampak še posebej ženske ne bi smeli pretiravati v tem, ker smo itak preveč kritične in to predvsem do sebe. Če imamo naše otroke iskreno rade in če jih sprejmemo take kot so, torej DRUGAČNE od nas in od naših PRIČAKOVANJ, kakšni naj bi bili. To se mi zdi najtežje. Če imaš dva, je vsaj eden sigurno precej drugačen kot si sam.
Itak pa se bodo največ naučili na svoji poti, zato je naša naloga predvsem, da jih počasi spuščamo izpod krila.
oktober 11th, 2009 at 21:04
Ka, ti zdaj delaš v varni hiši? Da, kar si povedala, je ključno: NASILJE NIKOLI NI DOPUSTNO in ZANJ NIKOLI NI KRIVA ŽRTEV.
Desc, mislim da sarkazem tukaj ni na mestu.
Milena, sama ne tavam in ne prisegam na neke “vgojne šole”, pravzaprav sem do njih zelo rezervirana. Ne držim se nekih smernic, poslušam intuicijo. Vem pa, da ne bom z nekom, naj bo to otrok ali odrasel, ravnala na način, za katerega ne želim, da nekdo ravna z menoj.
Ne vem, ali je sploh smiselno razpravljati o agresivnih ali permisivnih načinih vgoje, ker večina ljudi misli, da je to, da otroka ne udariš enako permisivni vzgoji. Kar pa sploh ne drži in je to lepo razložil Stane. Ponavadi tudi ne gre samo za ta dva pola, drugi pol pa je tako laisse – faire vzgoja.
Tudi sama imam štiri otroke in mi je popolnoma jasno, kako štirje različni ljudje, otroci, osebnosti in karakterji štirikrat različno odreagirajo.
Milena, kaj si mislila z vzgojo samo? Čisto samoumevno in jasno je, da se otrok uči določenih veščin, pospravljanja, higiene, bontona. Toda: ali je otrok, ki ima lepo pospravljeno sobo bolje vzgojen od tistega, ki je nima?
Če otrok vtika žeblje v vtičnico, ga zato ni potrebno mahniti, ampak ga povprašati ZAKAJ to počne in dejanje preprečiti.
Stane, doslednost je preventivna. Še vedno pa mi ni jasno, kako to, da – čeprav dosledno sinu sporočam, da ima umazane hlače, če pri kosilu obriše prste vanje in četudi ima vedno pri roki prtič in sama dosledno uporabljam prtič in drugi družinski člani tudi, njemu ta doslednost nikakor ne kapne :-)
M, ma ja, malo sem razmišljala kakor je šel tok misli, zato je lahko napisano malo nepovezano, pa saj že poznaš moj slog. Uf, kako šele v pogovoru preskakujem.
Da, zelo se strinjam, da naj otroci vidijo tudi, da so starši kdaj tudi utrujeni, nerazpoloženi in da otroku povemo, da nekaj ni v redu. Negotovost jih ubija, čutijo pa vse.
Z “uboganjem in nemotečnostjo” nisem imela v mislih to, da otroci redno opravljajo vsakodnevne dolžnosti (to je samoumevno), ampak to, da sem že videla otroke, ki so v bližini staršev POPOLNOMA drugačni, kot z vrstniki. In tako sem, ja, videla tudi svojega sina. Videla sem recimo otroka, ki je v starševski bližini blazno tih in neopazen otrok, ko pa je bil dve uri pri nas na obisku, se mu je pa čisto strgalo s ketne in sem ga tako lahko videla in doživela popolnoma drugače. Pa še celo všeč mi je bil, ko je bil tako sproščen, nagajiv, glasen, razigran, ne pa tako “komoren”. Njegovi starši so menili, da je mali intorvert, hm, meni pa se je zdel izredno ekstrovertiran takrat. Včasih starši svojih otrok sploh ne poznamo, ker nekateri otroci se v želji po ugajanju, priznanju, pozornosti ali strahu pred kaznijo, prilagodijo staršem. To sem mislila.
M, čestitam za najstniško zaupanje! Tudi meni je včeraj najstarejši nekaj zaupal. Najprej sem bila jezna, ker je prekršil dogovor, potem sva se pogovorila in potem sem mu tudi povedala, da sem počaščena, ker mi je zaupal.
oktober 11th, 2009 at 21:08
Vitalka, hvala za tvoje misli. Sinovi in hčere potrebujejo oba starša, bi dodala :-)
Zelo mi je blizu, kar si napisala: “Sama sem se na nek način trudila in se sproti učila in predvsem osebno rasla. ” in pa: “prav je, da se stalno malo sprašujemo, če delamo vse prav, ampak še posebej ženske ne bi smeli pretiravati v tem, ker smo itak preveč kritične in to predvsem do sebe.” Tukaj si podala nekaj bistvenih in pomembnih sporočil.
oktober 12th, 2009 at 10:55
Eni malo pretiravate. Zločin je zločin?? Lepo te prosim. Obstaja lestvica neprimernih dejanj in ne moremo kar pavšalno trditi da je starš ki je otroka po riti zločinec. Žrtvi sta tako oba, starš in otrok. Treba bi bilo vzgajati starše, da se naučijo obvladovati konfliktne situacije, ne pa jih zmerjati z zločinci. Kot da se ne sekirajo že sami dovolj. Pismo rosno – govorimo o udarcih po riti, med tem ko je otroku itak najhujše psihično nasilje.
oktober 12th, 2009 at 11:00
Karmen vesel bom, če se bo izkazalo, da moj sarkazem ni bil na mestu. Gre namreč za to, da ko so enkrat revolucionarji v zagonu se zlepa ne ustavijo. Začne se z navidez popolnoma razumno zahtevo, ki jo zelo hitro stopnjujejo. Tako s stoletjih ali tisočletjih deluječe stvari postavijo na glavo. Vzgoja otrok, družinsko življenje, odnos do homoseksualnih … ni bila v preteklih stoletjih pri nas, ki izhajamo iz krščanske tradicije tema, ki bi bila posebej problematična. So pa sodobni družboslovci začutili problem tam kjer ga ni, ker morajo pač nekako opravičiti smoter svojega izobraževanja in “raziskovanja”. Lep primer za to je šolstvo, ki so ga tako “posodobili”, da se sedaj učitelji bojijo svojih učencev. Vse za kar so se zavzemali, se jim (pa ne le njim) vrača kot bumerang, pa se to ni zgodilo samo od sebe. Večinoma najdemo pri pobudah v ozadju iste skupine ljudi, ki jim še veno ni nihče povedal kar jim gre. Ko zavozijo eno temo se potuhnejo in se lotijo naslednje – kajpada z istim uspehom. Normativizem na vseh področjih, tudi tam kjer ta nima kaj iskati, je najhujša oblika diktature.
Pred desetletji so prepotentneža ročno zabrisali iz gostilne kar sami gostje. Rabili niso nobenega redarja, ki bi “strokovno” skrbel za varnost v lokalih. Pa se je našla pametna glava, ki je ugotovila, da to ni več up-to-date, ter naredili “pizdarijo” za katero sedaj noče biti nihče kriv. Ljudi so naredili mehkužneže in mile jere, ki niso več sposobni skrbeti za svoje riti. Včasih je bila potrebna določena zrelost in starost, da si bil lahko ponoči v lokalih drugače so ti hitro pokazali, da tam nimaš kaj iskati. Vse to brez kakšnih posebnih normativov. Zadeva je delovala.
Pa se vrnimo na temo. Kdo za vraga bo še imel otroke, če bomo vse v zvezi z družino spravili v paragrafe? Že sedaj je letvica za strševstvo tako visoko, da se vedno manj žensk odloči, da bodo imele otroke. Da imajo premalo denarja je le dobrodošel izgovor, ki ne prepriča. Ljubezen do otrok in družine je ubila miselnost, da so slabi starši, če jim ne morejo kupiti vsega, kar si bo smrkavec ali smrklja zaželela. Partnersko življenje, pa tako ali tako “nadzorujejo” dobro plačane večkratne ločenke na centrih za socialistično delo, ki niti za sebe ne znajo poskrbeti (razen finančno), kaj šele za partnerje v stiski, ko se zatečejo k njim po nasvet.
Kdo za vraga pa bo odločal, kaj je fizično nasilje nad otroki? Mogoče naša sodišča, ki niso sposobna razsoditi kje stoji sosedova hruška, prej kot v petih letih? Bodo to spet trikrat ločene socialistične delavke brez otrok? Bomo ustanovili posebno otroško policijo?
oktober 12th, 2009 at 11:10
Karmen, samo pa drobcev bi prispevala:
zdi se mi, da slabe vesti zaradi preteklih dogodkov (udarec) ni pametno kazati prevečkrat in s preveč čustvenega naboja. Menda si otroci tako za nazaj prilagajajo vtise in so za zmeraj prepričani, da se jim je bilo zgodilo nekaj zelo hudega (lahko tudi postaja čedalje hujše), kar bi drugače sicer skoraj pozabili – človeški spomin deluje tako, zato je tudi prekomerno razmišljanje o preteklih travmah lahko bolj škodljivo kot koristno. prekomerno!
Sprašujem se, če ne bi bilo bolje uvesti smeha ob spominjanju na takšne zadeve.
Vsekakor velja, da v največji večini primerov otroka udarijo starši, ki svoje vloge ne obvladajo najbolje. Preden se kdo zagovarja, da otroku z udarcem prepreči, da bi v vtičnico vtikal žico, naj raje poskusi z nabavo zaščitnih vtičev ipd. Vsekakor pa bi rekla, da razlog ali dva za vzgojni udarec lahko obstajata. Čeprav… poznam tipa, ki sem mu enkrat privoščila, ker je njegova grdobija presegala vse, s čimer bi se bila pripravljena sprijazniti. Seveda pa mi je bilo jasno tudi, da ga fotrovi udarci ne bodo spremenili čisto nič in da je problem drugje. Tja.
Po tretji strani pa… Poznam ljudi, ki jih starši nikoli niso udarili, pa so bili vzgajani z “udarci” na 100 milijonov različnih načinov. Mogoče bi bilo bolje, da dobijo eno po riti in je zadeva opravljena, namesto da se jih tepe z besedami, proti katerim se težko branijo in ki jim vseeno ne psotavljajo nobenih pametnih mej, ker je zraven preveč psihopatije in nesposobnosti.
Da ne govorimo o “agresivni tolerantnosti”, ko je starš obseden od ideje, da bo toleranten starš, in otroka iz principa ne udari, čeprav ga notranje razmetava od razburjenosti in jeze… Ipd. Agresivno tolerantnost velikokrat omenjajo v Nemčiji, kjer je tako imenovana generacija 68 res izvajala močno permisivnost (izrazito, brez meja) in se jim med drugim očita tudi samozaljubljenost. Če so starši namreč preveč zaljubljeni v predstavo o sebi kot o super starših, je stvar ravno tako škodljiva.
Hočem reči: niso samo udarci škodljivi, obstaja še množica drugih zadev, ki pa jih je težko podkrivati in kaznovati…
oktober 12th, 2009 at 11:30
Mene skrbi nekaj – toliko se govori o fizičnem nasilju nad otroci, psihično pa, ki pogosto prizadane bolj in pušča globje rane, pa obstaja ob robu.
Pa toliko ga je, prikritega, v vseh oblikah…
Zadnjič je prišla k nam hčerina sošolka. Skupaj sta se učili in sošolka je ugotovila, da snovi ne obvlada.
Pri 13-tih letih se je začela tresti in milo jokati, ker “mami bo znorela, če ne bom pisala 5″ – ja, tudi to je zame huda oblika psihičnega nasilja.
Ki ostaja neodkrita, bo pa stres zaznamoval deklico – za zmeraj.
oktober 12th, 2009 at 11:38
Alcessa, jaz sem govorila o verbalnem in fizičnem nasilju. Oboje je treba prepoznavati. Seveda je udarec vedno izraz nemoči napadalca – enostavno nima/ne zna/ne zmore drugih “ukrepov”.
POSTAVLJANJE MEJA je pa nujno!
@Desc: Starši, ki otroku kupijo in nudijo vse so slabi starši.
Tudi “popolni starši” niso dobri – otrok mora doživljati določene frustracije, da se jih nauči obvladati za naprej v življenju. Ampak o tem je težko govoriti, če je miselnost taka, da se otroku itak povzroča same frustracije :)
To pišem vse zelo strnjeno, upam, da za to ne deluje preveč “orto” ;D
Tudi jaz mislim, da se trudimo, sproti učimo in rastemo kot starši. Da razmišljamo o določenih situacijah in prepoznavamo namen, posledice ipd.
Iz takih debat je razvidno, kakšna jem miselnost in kako težko jo je spremeniti. Glede fizičnega kaznovanja otrok bo verjetno veliko debat, ampak mislim, da je prepoved dober korak v spreminjanju miselnosti.
oktober 12th, 2009 at 11:57
Ka: mhm. Pa saj vsi vemo, da tudi psihično obstaja in če se prav spomnim, v Zakonu o … družini (ali kako se mu reče), piše, da je nedovoljeno. Samo: udarce je tako preprosto zaznati, obsoditi in kaznovati, pri psihičnem nasilju pa je mnogo tega, za kar se nihče ne briga, ker se velikokrat tudi ne more. Poznam precej hude primerke psihopatskih mater, ki se akribično trudijo vsak dan dokazovati, da so dobre, in to samo zato, da si vsak dan sproti zdravijo manjvrednostne komplekse. Razloži takšni pošasti, da bi bilo bolje, če se začne ukvarjati s svojimi anksioznostmi, agresivnostmi pod krinko materinstva, grozljivo plehkostjo ipd. Bo takoj povedala, da ne ve, o čem govoriš. Hčerka pa kaput.
S tem bi se bilo tudi zelo pomembno ukvarjati, v javnosti in na uradnem nivoju.
oktober 12th, 2009 at 12:05
Ko je fizično nasilje stalno in je pravzaprav edina oblika “vzgoje”, ki jo otroci poznajo, potem je definitivno nesprejemljivo in bi moralo biti kaznivo. Če pa se sicer dobrim in doslednim staršem včasih “utrga” in otroka udarijo po riti, je to vseeno nesprejemljivo, obenem pa razumljivo in dvomim, da pušča kakšne hude posledice. Še vedno se dobro spomnim, kako me nekoč ni bilo domov do večera in ko me je oče našel pri prijateljici, sem dobivala “pospeške” po riti po stopnicah domov. Ja, gotovo bi se takrat lahko tudi samo pomenil z mano, a ga razumem, da je bil jezen in da ga je bilo na smrt strah in da je reagiral tako, kot je pač znal. Po drugi strani pa je bil in je še vedno izredno dober oče, ki se je predvsem ogromno ukvarjal z mano in z bratom in ga je zanimalo, kaj počneva, vzel si je čas za naju, sodeloval v najinem življenju … in to je toliko bolj pomembno!
Zelo si želim, da svoje hčerke ne bi nikoli udarila, a res ne vem, če mi bo to uspelo. Bolj me skrbi, da ji ne bom mimogrede prenesla kakšnih vzorcev, ki bi ji dejansko grenili življenje: mogoče jo bom forsirala zaradi lastnih neuspehov, mogoče bo imela podobno nezdrav odnos do hrane, do zunanje samopodobe … zato me najbolj zaskrbi, ko imajo otroke ljudje, ki še nikoli niso niti malo pospravljali po lastnem podstrešju in tega niti ne nameravajo. Ključ do vsega je poznavanje samega sebe. Če vem, katere so moje šibkosti, bolečine, slabosti, ….če se jih RES zavedam, je veliko manjša možnost, da jih bom prenesla na otroke.
oktober 12th, 2009 at 13:09
Alcessa pravi:
“Preden se kdo zagovarja, da otroku z udarcem prepreči, da bi v vtičnico vtikal žico, naj raje poskusi z nabavo zaščitnih vtičev ipd.”
Primer z vtičnico je bil verjetno napisan kot primer. Zato je zgornji odgovor povsem nesmiselen. Lahko gre za skakanje na cesto pred avto , kar bi se analogno razumelo, da je treba dati otroka na povodec.
Ogromno stvari morajo otroci ubogati, čeprav ne vedo zakaj. Otroci so otroci zato, ker še nimajo izkušenj kot odrasli. Če se otrok nagiba čez balkonsko ograjo, ker se ne zaveda možnosti padca (ker so mu starši ta prirojen občutek uničili), je dopusten tudi udarec po riti, če beseda ne zadošča. Toliko izkušenj v življenju pa že imam, da vem kako so si otroci različni. Enim je beseda dovolj, drugemu dolgotrajno razlaganje, spet tretjemu pa pomaga edinole ena po riti.
oktober 12th, 2009 at 13:17
Desc: točno. Mišljen je bil kot primer, kjer se je “industrija” že spomnila izdelati nekaj, kar lahko kupimo, preden otroka udarimo.
Pod “ipd.” sem mislila vsakršno razmišljanje, ali obstaja kakšen trik, preden otroka udarim.
Pod “vsekakor bi rekla, da razlog ali dva za udarit otroka lahko obstajata” sem mislila na situacije, ko nam na pamet ne pade nič drugega (kot je napisala Nataša: ker smo v šoku, ker si zelo želimo otroku močno dopovedati, da si tega (skakanja na cesto) naj ne dovoli nikoli več, pa ne zaradi nas, temveč zaradi sebe) ali pa se še nismo spomnili boljše finte. Torej: vsak po svojih sposobnostih, svakoga dana sve više napredujemo.
Naj dodam še, da sem bila sama zelo firbčna in velikokrat v nevarnosti (sploh na kmetiji od babice, z vsemi tistimi rezili, jamami, živalmi…), pa me ni nihče udaril niti enkrat samkrat (vsaj spomnim se ne, ne vem, kaj je bilo pred mojimi spomini, vem pa, da tudi v času najbolj nevarnega ravnanja, ki se ga spomnim, nisem bila tepena). Argumenti so mi čisto zadostovali.
oktober 12th, 2009 at 13:30
gre mi na smeh, ko berem o vseh možnih načinih zgražanja nad tistimi, ki otroka včasih- povsem upravičeno- mahnejo po riti…
Ampak…ker me že ravno vlečete za jezik, bom opisala še eno izkušnjo, ki so jo – posredno- prepričana sem, “zakrivile” mamice, ki bi samo “božale in prigovarjale”.
Na neki OŠ, v nekem nižjem razredu, sem že pred nekaj leti- ob izidu prve knjige- brala pravljice. Namreč: povabili so me na t. i. literarno uro.
Verjetno je bila gospa učiteljica srečna, ker bo malo frej, usedla se je k računalniku in to tako, da je bila s hrbtom obrnjena proti razredu in tudi proti naši gruči, sredi katere sem sedela upajoč, da bom zmogla krotiti okoli 20 neugnanih otrok.
In tako je naneslo, da sta se našla dva, ki sta me ščipala, in to tako, da se mi je še ves naslednji teden poznalo v obliki manjših črnikavih podplut.
To sta počela sistematično in vztrajno in nobena lepa beseda ni zalegla, na moj, občasno rahlo povzdignjeni glas, pa tudi učitelnjica ni- hote ali nehote- reagirala.
Skratka, s svojim obnašanjem, ki je preseglo vse mogoče meje dobrega okusa, sta motila tudi ostale, na srečo pa mi je po kakšne pol ure prekipelo, dobesedno mi je dvignilo pokrovko, kaj se to pravi, a bom prež
ivela, ali ne bom.
Mirno sem vstala, ju prijela za roki in odvlekla v nasprotni kot, jima rekla, da ju bom dala čez koleno pa po nagi riti, če se samo premakneta.
Učiteljica je skoraj padla v nezavest od videnega, a mi je bilo vseeno, prava reč, rekla sem ji, da bosta tam stala do konca ure NA MOJO ODGOVORNOST in ona mi- vsa zgrožena reče, če vem, čigava sta tista dva otroka.
Zaradi mene bi lahko bila od samega papeža, prav malo me je brigalo.
Skratka, ura se je potem zelo prijetno in zelo normalno odvijala naprej, čez kakšno leto pa se s to učiteljico slučajno srečava na morju in pove mi, da je tisto “skrajno nasilno dejanje” z moje strani, delovalo čudežno, saj sta se razvajena mulca po tistem obnašala dosti bolj “normalno”….
Povedala pa mi je tudi, da sta enako počela njej, celo brcala sta jo, ampak ona je bila zapo0slena za določen čas in se je bala karkoli ukrepati….
Žal….
PS
Tistmeu, ki mi pa je svetoval, naj raje zamašim vtičnice, namesto da jih je Otrok dobil po riti, pa polagam na srce: vtičnic je na tem božjem svetu preveč, Blaž (sin) je bil pa samo eden. Naj bi mu nenehno visela za vratom, in se bala, kje bo kakšno staknil, ki bi jo spregledala?!
Pa veliko prijetnih trenutkov v situacijah, ko se vam bo že mešalo od vsega hudega, ve pa boste še zmeraj vztrajale pri svojih principih
:-)
oktober 12th, 2009 at 13:44
Ne vem no, Milena, nad vtičnicami pa ja ni pretežko imeti pregleda? Mogoče celo lažje kot kar koli drugega? Pa samo enkrat se je treba pobrigati zanje? Aja, razen, če živiš v palači, seveda. Pa naj služabniki pregledajo vse skupaj :-)
Mulca, ki me ščipa, bi jaz uščipnila nazaj, čeprav ne tako močno, kot on mene.
oktober 12th, 2009 at 13:54
karmen,
tisto o vtičnici, niu bilo le resnično, bilo je tudi smrtno nevarno….
In tistega dogodka ne bom nikoli pozabila, ker me še danes strese mraz, če samo pomislim nanj. malček sem se nasmehnila, ko si zapisala, da bi mu “morala reči”.
Mar imaš res občutek, da tega NISEM naredila?! Prigovarjala sta mu tudi starejša brata, ki sta bila cca 10 in več let starejša. Pa ni in ni šlo drugače…..
S starejšim se je dalo zmeraj pogovoriti, ne pomnim, da bi imela z njim kdaj kakšne težave, s hčerko tudi….razen enkrat samkrat….
Glede na to, kako živimo danes, ko so že odrasli, verjemi, da so redke družine, kjer bi bilo toliko sožitja in na TAKŠEN način….O vsaki morebitni “porciji” po riti smo se na dolgo in široko pogovarjali, včasih še s časovnim zamikom. Otrok MORA ZMERAJ VEDETI, ZAKAJ JE BIL KAZNOVAN. To je pogoj, da ni zamer, da ni traum in še česa….
In ko danes hodim po vrtcih in OŠ, verjemi, groza me je, ko opazujem te uboge otroke, ki jim nihče ne postavlja mej, ki jim je VSE dovoljeno….Redki so otroci, ki so danes sposobni SAMOSTOJNOSTI….Veliko jih je, ki jih- iz varne razdalje- spremljam na njihovi poti odraščanja in se mi zelo zelo smilijo….
Srce me boli ob deklicah, ki so pri desetih letih – z vsemi maskarami vred- videti kot bi prišle iz kakšnega cenenega bara, mamice pa so nanjue “sila ponosne”, zlasti še, ker jih fantje obiskujejo na domu….
Smilijo se mi otroci, ki so jim starši v želji, da bi bili najboljši in najbolj uspešni, ukradli otroštvo, smilijo se mi, ker se takrat, ko morajo iti na obvezno prakso, jemljejo pomirjevala, ker jih šef le grdo pogleda, kaj šele, da jim kaj reče s preveč povzdignjenim glasom….smilijo se mi otroci, ki jih nekateri starši poučujejo doma, da se v OŠ ne bi preveč skvarili, a ko so potem vrženi v realno življenje , kjer je božanja sila malo, lepih besed pa le za vzorec, ne znajo preživeti in padajo v depresije in obiskujejo psihiatre….
Smilijo se mi otroci, ki so vzgajani po različnih metodah, namesto z ljubeznijo, ki vključuje tudi prepovedi in meje…..
Ja, celo bolj se mi smilijo kot tisti otroci, za katere se ve, da so jih pretepali, kajti pri teh so rane vidne, in kar je vidno, se da pozdraviti, če ne drugače, pa vsaj oskrbeti rane.
Tiste notranje- duševne- te je pa skoraj nemogoče pozdraviti….
Si se že kdaj vprašala, zakaj se danes loči že vsak drug zakon? Zakaj rodnost pada, zakaj mladi tako pogosto, brez pravega razloga menja službe?
težko je sicer verjeti, ampak, razlogi zato tičijo tudi v dejstvu, da so preveč navajeni na božanje, na lepe besede, na kilometrske pogovore, nihče pa ni prirpavljen na to, da je realno življenje več kot “mama, ki nikoli ne povzdigne glasu, ki zmeraj boža in zmeraj najde pravo besedo.”
oktober 12th, 2009 at 14:05
Desc, kaj pa narediti s četrtim, ki mu ne “pomaga” niti ena po riti? Oziroma, kako močna naj bo tista po riti?
Možni odgovori:
a) toliko, da se na riti ne pozna nič
b) rit mora biti rdeča
c) rit mora biti vsaj malo plava
č) zaradi plenice otrok itak nič ne čuti (ne morem verjeti, kako pogosto to slišim kot opravičevanje, sicer pa je vsak komentar odveč!)
d) me ne briga, Jaz sem sedaj jezen in nimam časa razmišljat še o tem.
Če si izbral odgovor a), zakaj ne pocingljaš raje ob kozarec, zakaj se moraš zatekati k fizičnemu kontaktu z otrokom?
V vsakem primeru pa: kakšno sporočilo v primeru tepeža sploh pošiljaš otroku? Otrok razume namreč le naslednje: da verjameš v nasilje, da si večji in močnejši, on pa nebogljen in da ga v resnici nimaš tako zelo rad, kot trdiš, ker mu sicer ne bi povzročal bolečine. Tudi ena po riti je ena proti otrokovi samopodobi, ena proti otrokovem pozitivnem, civiliziranem dojemanju sveta in proti njegovemu dostojanstvu in ponosu. Ampak, očitno je veliko lažje udariti otroka, kot se naučiti novih veščin komunikacije z njim. Žal.
Še to: Karmen, druž. zakonik naj bi prepovedal fizično kaznovanje na načelni ravni, brez sankcije. Družinsko nasilje je kaznovano po KZ-ju, kjer je definicija seveda ožja.
oktober 12th, 2009 at 14:25
Alenka črtrtega pri meni ni. To pa zato ker je bila tista po riti pravočasno, če pa zamudiš pravi trenutek si izgubil vse. Pazil sem na več vnukov med prvim in tretjim letom, pa mi ni bilo nikogar treba udariti.
oktober 12th, 2009 at 14:44
Povedala bom nekaj banalnega, ampak iskreno tako čutim.
Ljubezen je vse, kar potrebujemo. Potem vse ostalo pride. Ni bojazni, da bi jih preveč zavili v vato, če jim damo ljubezen. Res da bodo ob stiku s svetom počasi, ko bodo bredli vanj, tudi razočarani. Ampak tudi to naj bo naše sporočilo in predvsem naš zgled: ne delaj drugemu kar ne želiš sam sebi! Povedano drugače-delaj drugemu, česar si sam želiš.
oktober 12th, 2009 at 19:10
Ojej …
Ne, za vzgojo otrok samo ljubezen ni dovolj. Poleg ljubezni rabiš še neskončno treznosti, odgovornosti, samokritičnosti in razsodnosti (pa še kaj bi lahko dodala). Izključno (enormna) ljubezen do otrok bi garantirano sfižila moje otroke v razvajene nemogoče smrkavce, če ne bi imela na drugi strani protiuteži poslanstva, ki ga moram izpolniti – pripraviti jih za življenje (brez mene in fotra, ki bi bedela nad njimi). In če me včasih še tako boli srce, ker jih moram kaznovati, jih pač moram, ker so pravila jasna – določena dejanja imajo svoje posledice. In če jim obljubljamo, da bomo za določeno dejanje kot posledico morali uporabiti kuhalnico, pa tega ne storimo, delamo največjo napako, kar jih lahko. Ja, seveda lahko izberemo drugo posledico, point je v tem, da moramo vnaprej napovedano posledico uresničiti, če je pogoj izpolnjen, no matter what. Groziti v prazno, ha ha ha, ja tako pa staršev res ni treba več upoštevati, kaj šele koga drugega … pa imamo sliko situacije med današnjo mularijo.
Vtičnice … ja, seveda so varovala (skoraj) povsod in skoraj dnevno lahko opazujem deklico, ki so jo starši “obvarovali” pred njimi z varovali … ampak deklica je nekoč odšla ven iz “zlate kletke” na obisk … ne bi detajlov, ampak punčka je danes invalidka … pa do konca življenja bo vedela, da so vtičnice nevarne, samo šola je bila malce kruta, mar ne?
oktober 12th, 2009 at 19:47
M: nisem se tako na dolgo razpisala, ampak nisem mislila, da bi otrokom v imenu ljubezni vse pustili.
Bolj kot to sem imela v mislih, da je najprej ljubezen, potem pa iz nje izhaja vse ostalo, kar pride samo po sebi, brez da se vnaprej opredelimo, kaj bomo dovolili in kaj ne. Seveda je varnost na prvem mestu in naredimo vse, da jih obvarujemo.
Sploh ko so majhni je nujno, da jih imamo pod kiklo. Ampak počasi se začnejo otroci odmikati od nas, mi bi jim lahko marsikdaj dopustili, da si sami ustvarijo stališče, vendar jih v imenu “vzgoje” vztrajno prepričujemo, kakšen naj bo njihov model sveta (enak našemu), In če ni, bog nas varuj, smo razočarani in to kažemo na različne načine. To pa ni več ljubezen,l čeprav še vedno glasno trdimo, da jih imamo radi.
oktober 12th, 2009 at 20:53
M, hočeš reči, da so njeni starši doma naredili vse za njeno varstvo, potem pa so jo kar pustili na obisk, kjer se je brez nadzora poškodovala? Mar ni nadzor nad otroki v kombinaciji z napravami ipd. pravzaprav naloga odraslih? Mar ne bi bilo dovolj, če bi ji v pravem trenutku odrasla oseba rekla, da ne sme?
Malce me čudi… tudi sama sem bila IZREDNO firbčna, vseeno sem verjela, da neka stvar ni varna, če me je kdo opozoril. Če me ni, sem se pač stolkla oz. se na hitro znašla v življenjski nevarnosti. Pa ne zato, ker bi ravnala v nasprotju z navodili. A je res večina mulcev popolnoma nespososbna upoštevati stavek”ne smeš”?
Druga stvar, ki se je dobro spomnim: če starš kdaj ponori od strahu, ker se je otrok spravil v nevarno situacijo, in ga zaradi tega kaznuje (pa četudi s ploskom po riti) – mar ni marsikateri otrok sposoben dojeti, da je svojega starša ravnokar pretresel do kosti, na način, nad katerim sam nima nadzora, razen če zadeve ne bo ponovil nikoli več? Rekla bi, da otroci zaznavajo, da nas je v hipu postalo obupno strah za njih in to zato, ker so nam pri srcu. Seveda pa potem vedo tudi, kdaj jih (po krivici) dobijo po riti, ker se staršem ne da ukvarjati z njimi….
oktober 12th, 2009 at 21:12
Uf alcessa, pa si tam … varovala in “ne smeš”. Ja, jaz sem pristaš “ne smeš” … definitivno. Varovala so bila pri nas doma bolj za obiske “nevzgojenih” otrok.
Obisk deklice – ni me bilo zraven, ne poznam podrobnosti, poznam pripoved o dogodku s strani matere, ki otroku ni znala povedati “ne smeš”.
Če že želiš moje mnenje – punci “ne smeš” ni predstavljalo “ne smeš”, pač pa “ti kar daj, mami bo mal ropotala zraven, ampak saj vedno”. Pa smo spet pri mejah, ki morajo biti. Postaviti, vzdrževati in “braniti” pa jih moramo starši … Na kakšen način? Mah, s takim (predlaganim) zakonom že ne.
oktober 12th, 2009 at 21:38
Zelo lep zapis. Tudi sama sem v času nosečnosti prebrala knjigi Jesperja Jula Kompetentni otrok in mislim, da Z otroci lahko sodelujete ali nekaj podobnega.
V knjigi Kompetentni otrok je kar nekaj zanimivih zgodb, ki dajo razmisleka. Veliko stvari počnemo avtomatizirano, brez pomisleka, ker so tako delali naši starši… Obe knjigi sta vredni branja.
Ko sem prebrala naslov zapisa sem se takoj spomnila dogodka iz osnovne šole. Pri nas smo lahko bili učenci prisotni na roditeljskih sestankih in povedali svoje mnenje o problematikah in naš vidik problema. In tako se spomnim, da je en oče, katerega sin, je bil slabši učenec (dislektik, za kar se takrat ni vedelo) mirno pred vsemi dejal, da mu jih bo kar nekaj naložil, ko pride domov. Nakar mu je oče od zelo pridne sošolke dajal moralne nauke, da se tega ne sme. Naj povem, da je še profesor na eni izmed mariborskih univerz in precej izobražen. No, ta isti, ki je delil ta pametne nasvete, je še isto poletje, svojo hčerko s debelim pasom tako pretepel, da je imela modrice, po celem telesu. Njen krik ob tepežu pa se je slišal precej daleč…
To me nekako spomne na rek, da pes, ki laja ne grize.
oktober 12th, 2009 at 21:53
Toleranca nasilja, v vseh oblikah, je previsoka. Pika!
Nasilje nad šibkejšimi je že ves čas (ste kaj brali Zofko Kvedrovo za domača branja?), le zdaj se o tem odkrito in brez stigmatizacije lahko tudi govori.
Kar se štekarjev tiče… Pri nas v zgornjem nadstropju imamo zaščitene, pri babici spodaj pa ne. Nobenemu še ni padlo na pamet kaj tlačit not, smo se o tem prej tudi pogovarjali. Sem bila pa sama tista, ja, ki sem pri dveh letih vtaknila škarje v štekar. Še sem živa, fotrove roke in bolečine na riti se pa še kako dobro spominjam in krivice tudi! In potem sem šla študirat še elektrotehniko! :-)
Kar se šolstva tiče, je le to togo in enako kot pred 200 leti, le prej samoumevnih orodij za disciplino imajo manj – npr. tepeža in klečanja na koruzi. Dober učitelj shendla tudi “problematične” otroke in njemu ne bodo delali štale. Brez represivnih ukrepov. Družbenim in socialnim spremembam bi se moralo prilagajati tudi šolstvo. In oblike družin tudi. Pa še kaj.
Kakšna diktatura, normativizem, neki. Kakšni ljudje, ki vlečejo nitke iz ozadja? Menim, da je to je čista demagogija in branje Streharja s sklicevanji na trhle raziskave, ki da jih ni našel, ni dovolj za argumentirano razpravo. Najprikladneje je krivdo valiti na druge, homoseksualce, drugače misleče, politike neprave barve, itede.
Časi so bili nekdaj drugačni, zdaj so drugačni. “Tastari” pogosto mislijo, kako je pri “tamladih” vse narobe in da nimajo nobenih vrednot več, iz generacije v generacijo se ponavlja ista zgodba.
Razlika med mlajšimi tastarimi in mladimi danes je ta, da gremo starši z mulci skupaj na koncert njihove najljubše glasbene skupine in se ne zgražamo, da so ti glasbeniki (“slišal sem da so”) zadrogirani manijaki, kot so se to zgražali naši starši. Pa ne zaradi nadzora, razen če so premladi, ampak zato, ker nam je lahko ta glasba tudi všeč.
Tole o ločenkah na CSDjih pa je na istem nivoju, kot obtoževanje feministk, da se vse oblačijo v črno, ne nosijo modrcev in sovražijo moške. V vsakem poklicu delajo ljudje dobro in slabo, ne gre pa posploševati.
Alcessa, imaš prav in to je samoumevno. Pogovor, razelektrenje ozračja, še kakšen pogovor in gremo naprej. Ne smemo pa pozabiti, da otrokov spomin deluje tudi drugače – tisto res hudo potlači in “pozabi”. Priporočam v branje Alice Miller.
Desc, poglej kaj si zapisal: “To pa zato ker je bila tista po riti pravočasno, če pa zamudiš pravi trenutek si izgubil vse. Pazil sem na več vnukov med prvim in tretjim letom, pa mi ni bilo nikogar treba udariti.” Če nisi nikogar udaril, kako veš, da je pravočasna ena po riti uspešno preprečila nekaj?
Kar se kuhovnice tiče… je bistvena razlika med “grem po kuhovnico” in “namlatil te bom s kuhovnico”. To sicer ne opravičuje grožnje prve, a doslednost brez nasilja pri prvi še vedno obdrži vsaj integriteto obema. Kuhovnica pa ostane na mizi.
oktober 12th, 2009 at 22:00
Sicer pa… s štekarji in modrovanji o današnjih disfunkcionalnih družinah… zaradi dreves ne vidimo gozda.
oktober 12th, 2009 at 22:12
Prvič, meni se zdi fajn, da se sploh kdo pogovarja z mano, glede na to, da nimam otrok, lahko bi me tudi spodili (čeprav sem prfoksa in bi vsaj teorijo morala poznati).
Najuspešnejši vzgojni ukrep, ki sem si ga zapomnila za zmeraj, je pri meni potekal takole:
v osnovni šoli smo čez počitnice vsak dan viseli na bazenu, starši pa v službi. Dejstvo, da nisem znala plavati, me večinoma ni odvračalo od tega, da ne bi počela tega, kar so počeli vsi drugi: skalala s stolpa, mahala po vodi, ki je bila pregloboka… ful sem bila prepričana, da me bo voda držala (ali pa kdo drug) in me je. Poleg tega so se drugi mulci ful trudili, da bi me naučili plavati, kar jim je potem enkrat pozneje tudi uspelo. Vseeno pa dovoljenja za na kopališče nisem ravno dobila vsak dan, na lepe oči. Sploh, dokler nisem znala plavati. Da jih res skrbi zame, sem pogruntala nekega dne, ko je padel jezen stavek: Prav, pa pojdi, Ampak: če se utopiš, mi ne hodi domov! Najprej 5 sekund tišine, potem pa smeh ves ostanek dneva. Vmes tudi tak pretresen, začuden, izčrpan. Takrat sem nekako pogruntala, da je biti odgovoren za mulce, tudi če so praviloma pridni, kar sem bila, težko delo in da je fajn, kdaj pomisliti na to. In pač sem.
Včasih se mi zdi, da ljudje soljudem zelo radi razlagajo, kako bi radi da naj tretirajo njihovega kužka, plašč, čevlje…. Ne vem, če sem na obisku, bi skoraj bilo nujno met uč na mulcu, če pa sem obiskanim pri srcu, jih pač vprašam, ali imajo zaščitene vtičnice in vse drugo. Bodo pa ja razumeli, da je varnost otroka na prvem mestu?
oktober 12th, 2009 at 23:31
Glede vtičnic sem že zjutraj misla napisat, da je fajn, da otrok razume, zakaj ne želimo, da se igra z njimi, zakaj so nevarne, ne pa da jih pusti pri miru samo iz strahu pred udarcem staršev – pol bo pač probal, ko staršev ne bo zraven. Kot je rekla Karmen, drugače se obnašajo, ko ni strašev…(ups, lepo sem se zatipkala, ne bom popravila :))
Alcessa, lepo si napisala to, da otrok razume, da je starša pretresel, da je starš zaskrbljen ipd. Fino.
Ampak otroci, ki so vsak dan tepeni za malenkosti, brez razloga, pa tega ne razumejo. Sploh, če ne razumejo niti starši :(
oktober 12th, 2009 at 23:34
In Karmen, lahko ponovim še enkrat? : Vzgoja brez udarcev ne pomeni, da je tudi brez meja in da je otrokom dovoljeno vse.
oktober 13th, 2009 at 7:45
drage deklice,
nekaj morate ločiti:
A- ottroke, ki jih pretepajo – kar tako- ker so starši psiho moteni
B- otroke, ki so v času o0draščanja dobili 2, 3 po riti in so TOČNO VEDLEI ZAKAJ, pa še danes vedo in priznavajo, da so bili tisti ploski vzgojni
PS
Sicer bi pa bila vesela kakšne vzgojiteljice, pa tudi učiteljice, ki bi iz svojih prijetnih izkušenj povedala marsikatero zanimivo o otrocih, ki so vzgajani “po vaše”….
:-)
:-)
Veste, teorija je eno (to sem tudi jaz imela in se je še dobro spomnim, hehe), nekaj povsem drugega pa je realno življenje….
In..mimogrede: bio se katera upala reči, da sodim med nasilneže?
:-)
oktober 13th, 2009 at 7:54
Karmen, s telim spodnjim daješ vtis, da sama nisi bila nikoli otrok … tudi otroci znajo povezovati …
Kar se kuhovnice tiče… je bistvena razlika med “grem po kuhovnico” in “namlatil te bom s kuhovnico”.
Boš rekla, da greš po kuhovnico zato, da boš kuhala? V momentu, ko omeniš kuhovnico, jo omeniš z enim samim razlogom … a ne? Ne gre za komentiranje razloga, gre za integriteto, s katero se slepiš zaradi besed poleg kuhovnice. Dobro kuhaj … mogoče vprašaj otroke, kaj si predstavljajo pod “grem po kuhovnico”, ko to izrečeš v jeznem stanju. Najbrž kosilo ne bo odgovor.
oktober 13th, 2009 at 9:17
Milena, pa saj jo: zgoraj sem napisala, da bi pri stvareh, ki se dajo rešiti logistično (milijonkrat omenjena vtičnica), najprej posegla po komercialni rešitvi. Pri stvareh, kjer se mi industrija ni spomnila ničesar prodati, bi poskusila s svarilom in, če nisem jemana resno, s finto. Šele, ko sem izkoristila vse svoje sposobnosti, bi razmišljala, ali je udarec po riti v redu. Seveda pa ta zadnji stavek ne velja za situacijo, ko je otrok prvič v smrtni nevarnosti, za kar je kriv sam, in ga udarim kar avtomatsko, razmišljam pa pozneje (ne govorim o sebi, bojim se, da v lajfu še nikogar nisem udarila, tudi v nevarnosti ne. Mevža pač). Hočem reči: potreben je sistem, ki kazen zmanjša na minimum, odvisen pa mora biti od resničnega življenja, torej od nas, naših otrok in partnerja, ne pa od splošne vere, kaj je dobro in kaj ni.
oktober 13th, 2009 at 9:25
prekrasen zapis o tepežkanju si napisala. si ga bom še večkrat prebrala. zapisala si vse moje trenutne misli na to temo, samo da si jih ti še nadgradila. mislim, da je tak zakon potreben, da se začno ljudje, ki pogosteje pripalijo focke svojim otrokom začnejo zavedati, da to ni prav. da vsaj dobijo slabo vest, ki jih bo v prihodnje odvrnila od tega. (v mislih imam švedski model izpred 30 (!!!) let, ki je švedom zbil klofute s 50 na 10 %.) in predvsem miselnost, da ima starš, ki ne tala šamarov, permisivno vzgojo. meja se ne zarisuje s klofutami. tudi midva z mojim se v zadnjem času veliko o tem pogovarjava, ker sem bila jast osupla, da to do sedaj ni izrecno kaznivo. nama je pa zadnjič dete spustilo zanimivo predavanje: “ja, z nasiljem se nič ne doseže. samo s pogovorom in da ga kregaš.” kot bi pritisnila na gumb, je odrecitiral (referat iz šole, seveda). in to je prav. na prvem roditeljskem sestanku povejo, da je v šoli ničelna toleranca za nasilje. in ja, tudi jast sem mu v ekstremnih primerih v afektu enkrat pripeljala klofuto, enkrat sem ga lopnila z roko po hrbtu in enkrat pocukala za lase. in še danes se sramujem tega. tako bi se moral počutit vsak starš ob focki otroka. (ne govorim seveda o tistih, ki otroke garbajo, ti potrebujejo več pomoči.). zato rabimo tak zakon.
oktober 13th, 2009 at 9:35
V bistvu gre lahko samo za to, da tudi v ekstremni situaciji (ki je izgovor!) ne bi nagonsko odreagirali z nasiljem. Da v naše zavedanje vstopi dejstvo, da nasilje ni rešitev.
M, s kuhovnico se ne slepim in je ne uporabljam. Je pa primer, kako lahko nekdo preusmeri svojo jezo in bes. Verjetno tudi ne najboljši, a je. Mož je že marsikatero kuhovnico razčesnil, ko jo z njo počil po mizi. Pomembno je to, da otroka v tistem trenutku ni udaril! Otrok pa vidi, kako je jeza izražena in kanalizirana. Prav je, da vidi jezo, da ve, da je jeza lahko tudi pomembno čustvo in način izražanja.
oktober 13th, 2009 at 9:48
Mah, zdaj ko sem prebrala za seboj, se bere, kot da je okej, da se stvari razbijajo. Ni v redu. Mah, bolj kot skušam razložit, slabše je.
oktober 13th, 2009 at 17:59
A veste, kaj je problem, da unih staršev, ki jih je Milena uvrstila pod A, ni na tem blogu.
Vsaka od nas dela vse super, bodisi z grožnjo “grem po kuhavnico” ali pa kako drugače. Seveda smo različne in naše družine so različne, ampak hudega našim otrokom ni in jim ne bo.
Vedno je tako, da se izobraževanja udeležujejo že izobraženi, tisti, ki pa bi jim marsikaj koristilo, se pa ne ubadajo sami s seboj in svojim prav-om.
oktober 16th, 2009 at 11:10
Če lahko samo dodam… jaz sem tudi mamica, kdaj pa kdaj zakričim, udi po riti je padlo, ampak moč pod “a”-nič se ne pozna… pa tudi meni je žal, da sem ga po riti, vsakič… V glavnem, se trudim, da ne bi več, ampak včasih mi še prekipi.. Eh, sem že čisto zašla.. Hotela sem povedati Karmen, da to, ko mož poči po mizi s kuhalnico tako močno, da se zlomi… Ja to je še hujše, kot če bi pošil po otroku… Z otrokovega zornega kota namreč… Tudi jaz sem bila otrok, že velikoooo let nazaj, in še danes se spomnim, kako prestrašena sem bila, ko je oče “popizdil” in treščil kar je prišlo pod roke, da je “kanaliziral” jezo (kot praviš)… Pa da ne bo pomote, v otroštvu sem jih dobila samo enkrat, ko po eni uri klicanja še nisem prišla z dvorišča na večerjo.. pa me je prišel oče iskat…z leskovko, ki jo je ravno obrezoval… (auva), ampak kot rečeno, takrat je res bolelo, ampak ko je zakričal, ali pa zaropotal, sem od strahu kar otrpnila… še danes, ko naredim kaj takega, česar ne bi odobraval, me zmrazi, ko se spomnim kako bi zakričal…
Sorry, če sem se čist preveč razpisala.
Lep dan vsem skupaj!
oktober 19th, 2009 at 21:38
Karmen, super napisano. Lahko se le podpišem in rečem “Res je!”. Najprej sem imela pomisleke, jih nimam več. Nikoli v situaciji ni problem otrok ampak mi sami. Ko to spoznamo in začnemo ukrepati se “čudežno” marsikaj poštima.