Kdaj bomo imeli kužka?
amiii, kdaj bomo imeli kužka? … je postalo vprašanje, ki je na sporedu družinskih pogovorov vsak dan. Najprej začne desetletnica, nato se ji pridruži še štiriletnica. Če je prilika prava, potem pristavi svoj piskrček še osemletnik, ki bi rad imel kuščarje, kače in hrčke, trinajstletnik pa papagaja.
Potem začenjam razlagati, da imam sicer zelo rada živali, a da živali potrebujejo redno skrb, odgovornost, da moramo zanje skrbeti, imeti čas,…pa da je treba za seboj zapirati vrata in okna, da papagaj ne pobegne na prostost. Ker nimam srca, da bi papagajčki, ki smo jih do sedaj že imeli, bili zaprti v kletki, ampak so vedno prosto in svobodno letali po stanovanju.
Male očke začnejo gledati po kužkasto in potem se začne prefinjeno stopnjevanje mamo-pritiska: »Pa saj bova lepo skrbeli zanj. Hranili ga bova, vodili na sprehod, pa čohali…«
»Punci, kužek ni samo igračka, potrebuje tudi veterinarsko oskrbo, cepljenja, drugačno skrb, pa nekaj tudi to stane. Se spomnita, kako je bilo, ko je pri nas živel Mrnjavko Mačkurson?« sem poskušala argumentirati po starševsko in odgovorno. Mrnjavko Mačkurson je bil velik in hecen oranžen mačkon, ki je pred leti živel z nami. Kljub sterilizaciji ga niso nikoli zapustili divji mačji nagoni in hormoni ter se je vsako noč divje veselo pretepal s sosednjimi mačkoni. Potem pa sem ga revčka ranjenega vozila k veterinarju, tako da naju je ta že poznal in nama je že dajal popust pri oskrbi mačjih ran.
»Ampak mamiiii, kužki so tako srčkaniiiiii« sta spet napadli s težkimi topovi. Potem sem jima rekla: »Saj smo se že dogovorili, da se nam pridruži kuža iz zavetišča. Takrat, ko boste vsi otroci sami redno in odgovorno skrbeli za svoje dolžnosti. Te pa so pospravljanje sob, čiščenje za seboj in pomaganje pri hišnih opravilih.«
Punčki sta izginili za pol ure v njuno sobo in ko sta se spet pojavili, je mamo-pritisk prešel v popolno ofenzivo: »Mamiiii, soba je pospravljena, pojdimo zdaj po kužka!«
A sem bila res dovolj ekplicitna, sem jima rekla, da naj bo soba pospravljena vedno znova in znova? Ne? Uf, moja napaka. Skušala sem jima razložiti, da tako enostavno vendarle ne gre.
Potem sem nekega dne prišla v pralnico v kleti in zagledala skirolko mlajše hčerke, privezano z volneno vrvico ob pralni stroj. Naj pojasnim: skirolka je hibrid med skirojem in rolko, kateri se z spustitvijo ročaja spremeni v rolko.
Mala se je odločila, da je skirolka njen kužek. Vsako jutro je lepo demonstrirala, kako lepo skrbi zanj. Nosila ji/mu je vodo in hrano, ime ji/mu je bilo Kuža, ga pobožala in se z njim pogovarjala. Peljala jo/ga je na sprehod. Skirolka je bila privezana ob pralni stroj kakšen teden in mala je res zgledno skrbela zanj, well – zanjo.
Potem pa sem nekega dne opazila, da je skirolka kar privezana in privezana ob pralni stroj, noben pa ne skrbi več zanjo. Ha! Povedala sem mali, da je skirolka lačna, žejna, da potrebuje gibanje in crkljanje, mala pa je rekla, da nima časa in da je brezzveze, ker da ji itak ne bom nikoli dovolila imeti kužka.
Hm, priznam, tudi meni bi bilo zelo luštno imeti za družbo eno prijazno in vedno dobro razpoloženo bitje, ki te ob prihodu domov pozdravi z mahanjem repka, ne pa renčanjem. Ti zleze v naročje kot znata le še tamaladva in se pusti čohljati. Vsakič, ko čohljam pesiko Mikico na pevskih vajah, ugotavljam, da bi lahko psa imela tudi sama, ne samo otroci. Pa še dober izgovor za sprehod čez polje bi bil. Ampak to ni čisto pravi razlog za kužka, kajne?
oktober 16th, 2009 at 8:19
Jaz pa mislim, da bi se Kuza hitro vklopil v vaso druzino in mu bo zagotovo lepse kot v azilu. Izberite taksnega, ki ne potrebuje vsak dan trurnega izhoda in ga bodo otroci z lahkoto peljali na sprehod. Torej razni (koker)spanjeli in drugi zakamuflirani lovski psi odpadejo, drugace pa pogumno v izbor. Otroci pa se bodo ob njem veliko naucili. :-)
oktober 16th, 2009 at 8:28
Kot zaprisežena pesjanarka ti ne bom pihala na srce, kako je lepo in fajn in oh in sploh. :-)
Kot otrok sem si vedno želela psa, imeli smo kratek čas dva, ampak nič posebnega. Od srednje šole naprej pa je bila moja ljubezen določena pasma in pred dvema letoma sem kupila najprej eno, letos pa še drugo psičko. Pa priznam, da bi še kako. :-) Je lepo, a hkrati tudi naporno. Ko se mi zjutraj ne da vstat in iti v ta mraz, pa zvečer, pa na sprehod včasih,…. ;-)
Ampak suma sumarum je še vedno več +, kot pa -. Pa saj to verjetno sama veš. Je pa res, da je pri nama življenje res prilagojeno psicama – izleti, dopust,… Sta najina “otroka”, pa naj se sliši še tako sprevrženo. :-)
oktober 16th, 2009 at 8:49
Eto še ena zaprisežena pesoljubka tukaj. Se strinajm s prejšnjim komentarjem, da je vedno več + kot -. Sploh si ne morem predstavljati, da ne bi imela psa čeprav se ti včasih res ne da ukvarjati z njim. Ampak ko te pogleda s tistimi očkami… pa ni šans, da ga ne boš pocrkljal. Pa še “pasji” obiski so super. Vsake toliko pripelje še kdo, ki pride na obisk svojega psa zraven in potem je smeha še in še ko jih gledamo (ja, k nam najraje hodijo tisti, ki imajo pse, ker vedo, da so tudi kosmatinci dobrodošli).
oktober 16th, 2009 at 8:55
Mi smo eno leto lastniki lovskega psa beagla (tisti ta srčkani z velikimi učkami in še večjimi uhlji in velikim mrzlim in mokrim smrčkom: http://vetrnica.blog.siol.net/2009/08/07/ena-o-beaglih/ ). Sicer je res, da je beagle malo napornejša pasma, ker zahteva veliko gibanja in pozornosti… ampak vsakega psa je potrebno peljati na sprehod 2x dnevno. Se pravi zjutraj, v mrazu, dežju, megli… v vsakem vremenu sprehod… zvečer ponovno ista zgodba. Vsak dan. Otroci… seveda bodo obljubljali vse mogoče, ampak na koncu bo pes vedno ostal staršema. Ravno to se je zgodilo tudi pri naših sosedih, ki imajo sicer zelo učljivo in ubogljivo border collie.
Potem je tu hrana. Ni zanemarljiv strošek. Tak mali ščurek kot je naš požre dnevno četrt kile hrane. 3 kg pakunga kakovostnih briketov stane 15 – 20 EUR. Večji pes = več hrane.
Potem so tu priboljški. Pa povodec (naša jih je zamenjala že ene 3), pa ovratnice (ponovno: trenutno ima peto ovratnico, v enem letu), pa igrače, kosti za glodanje (eno kost ima za cirka 2 -3 dni), postelja za spanje, pralne dekice, mogoče hišica, box za avtomobil, posode za hrano in vodo, če je pes manjši in kratkodlak bo potreboval oblekice, ker ga bo sicer zeblo, pa tablete za razglistenje (priporočljivo, sploh če so pri hiši otroci), pa kapsule proti klopom,…. pa cepljenje, mogoče sterilizacija / kastracija,…
In da ne omenim – pasja šola, saj bo vsak odgovoren skrbnik poskrbel za osnovno šolanje in socializacijo psa.
Imeti psa je izredno lepo – če ima človek čas za to. Jaz ga vseeno priporočam, z velikim AMPAK – ko otroci nekoliko odrastejo in ga bodo lahko dejansko vodili na sprehod tudi oni sami (in si bo mama lahko vzela kako minutko zase ta čas)… sicer bo pes resnično ostal še ena skrb in odgovornost na tvojih ramenih. Ko pa bodo otroci prišli v puberteto pa bo sprehod psa zadnja stvar na njihovih seznamih prioritet.
oktober 16th, 2009 at 9:45
Jaz sem psa (zaradi svoje, ne otroške želje) iz zavetišča pripeljal domov ravno pred letom dni. Dovolj majhnega, da je lahko nemoteče vseskozi z nami v hiši, dovolj velikega, da pozitivno vpliva na mojo samozavest. Nekaj hladnih dejstev, brez mnenj in priporočil:
Stroški:
50 evrov ob prevzemu psa, ki je bil v zameno za to že steriliziran, cepljen, čipiran, s potnim listom, razglisten, čist in dišeč.
Cca 30 evrov za ovratnico in dva povodca. Vse še vedno deluje – z občasno pomočjo šivanke in sukanca.
Cca 80 evrov za kovinsko kletko, ki si jo je spremenila v brlog, v katerem doma spi, se vanj umakne, ko želi imeti mir, v njej je zaprta, kadar nas ni ( s tem je ona varna pred neserečo in stanovanje varno pred njo, zato škode ni nareidla še nobene).
Cca 50 evrov za enako, manjšo kletko za v avto, za v kamp, apartma …
7.000 evrov za menjavo avta, ker prtljažnik starega ni dovolil izletov petih ljudi + pes + prtljaga. Psa pa hočem imeti večinoma s sabo.
60 evrov za paket hrane za dva meseca.
250 evrov za malo in osnovno pasjo šolo.
Čas:
Minimum: zjutraj pred službo ob 5:30 15-minutni sprehod, popoldan spuščena zunaj na ograjenem vrtu, zvečer pred spanjem polurni sprehod.
Vse, kar je več, je še toliko boljše za psa. Pogosto tek s psom, družinski sprehodi, izleti …
4 mesece enkrat na teden ena ura v pasji šoli.
Spremembe življenjskega stila:
Redno vsakodnevno gibanje zunaj, v vsakem vremenu. Pred psom le občasno gibanje zunaj, nikoli v slabem vremenu.
Počitnice prilagojene tako, da gre pes čim večkrat lahko zraven.
Pes je del družine, zato je z nami v hiši in v avtu. To se neizogibno voha in vidi (dlake).
To so moja dejstva. Vse ostalo bi bila moja mnenja.
oktober 16th, 2009 at 9:52
Rok, mislim da si zmagal s stroški. ;-)
oktober 16th, 2009 at 10:27
Zakaj bi redila žival, ki je na koncu ne boš pojedla?
oktober 16th, 2009 at 16:24
Pes je seveda del družine, vendar ni nujno, da se to voha.
Odvisno od pasme, recimo hrtki so nežni in prijazni in ne smrdijo.
oktober 16th, 2009 at 16:35
Povsem preprosto vprašanje: če ne bi imela otrok, bi imela psa?
Če bi ga imela zaradi sebe, potem ga imejte. Nikakor pa ne kupite psa samo zaradi otrok. Če imajo otroci tako veliko željo po psu, jih tudi čez deset let ta želja ne bo minila. Takrat bodo lahko imeli psa, ki si ga bodo sami izbrali in zanj sami skrbeli. Lep dan, la.
oktober 16th, 2009 at 17:15
No, tisto zrolko je bilo obetavno, pri nas smo to doterali do konca: obojestranska zaobljuba je boila, da en mesec vsak dan enkrat zjutraj (15 minut) enkrat opoldne (15 minut) in enkrat zvečer (30 minut) gresta na sprehod same – na sprehod. Me ne briga ali ena ali druga, ampak morata ven, kot bi imeli psa. Če se držita tega ga tudi dobita.
Dobra stran tega je, da se ponavadi NE držijo in ne imeti psa je potem čisto legalno. Slaba stran pa je, da se zna zfgoditi da SE držita in pogodbe se je potem treba držat.
No naši sta se prvič držali 10 dni, potem je bila pa enkrat zvečer TV Doberdan ta TV, drugič se je bilo toliko za učit in eto, propadlo je. Ampak čez nekaj let sta spet poskusili in tokrat se jima je izšlo. In sta se tudi držale. Zelo dolgo. Sedaj je res da sta že v višjih letnikih in faksu in da včasih ne znese ampak tudi pes je že tako domač da rade volje (!) vskočiva tudi starša.
Za vsak slučaj, če se odločite za sprejem psa v rejo: ne se zaletet, počasi in s premislekom. Morda bi bilo potrebno v pogodbo dodati klavzulo: po uspešnem enomesečnem testu je rok za sprejem psa 2 meseca.
Petermaseter, kdo pa pravi da ga ne moreš na koncu pojest?
oktober 17th, 2009 at 13:28
mi smo pa pravkar kupili hrčka. je manj zahteven kot kuža, a vseeno toliko, da se tamala navajata na obveznosti skrbi za žival. zaenkrat jima to lepo uspeva, oba mala sta navdušena nad njim,. kdo ve, mogoče pa kdaj kasneje, ko bosta večja, kupimo še kužka…
oktober 17th, 2009 at 14:02
Mi smo imeli v obdobju malih otrok hrčke in papige. In je bilo fino.
Sedaj, “na stara leta” imamo šarpejko. In je tudi fino: smrdi, dlake so povsod, v dnevni sobi je črn parket, na silvestra smo iskali veterinarja, ker “se je kar tresla”, jesti mora samo Nutragold (1 vreča 50 EUR), da jo veterinar samo pogleda je 50 EUR, trmasta je kot ?, sploh se noče crkljat.
Ne ne hecam se , res je simpatična! Priporočam.
Pa še to: če boste kupili živalco, nikar ne računaj kaj preveč na otroke. Bo živalca umrla od lakote, tudi če še tako obljubijo, da bodo zanjo skrbeli.
oktober 18th, 2009 at 13:37
Pokraculja, hvala. Plus, torej.
Petra, še en plus :-) Sva se danes pogovarjala z najljubšim. Zdaj sem pa jaz tista, ki prosjačim skoraj kot naši otroci. Pa je rekel, da on ga zjutraj že ne bo vozil na sprehod, da drugače ja pa, no, skoraj za.
Tamara Zara, še en plus.
Vetrnica, beagli so mi zelo srčkani. Ampak sem se odločila, da nočem pasemskega psa, temveč bitje, ki nas potrebuje in mu lahko pomagamo. Hvala za realno sliko. Plus.
Rok, še en plus. Hvala tudi tebi za racionalen pogled. Kako pa je s psom v kampu? Imate privezanega? Se kopa? pripombe sosedov? Pasja šola traja 4 mesece? Yay, že tako imemo težave z ukslajevanjem logistike za dejavnosti in treninge mulcev, še pasja šola, ojej…. Kako pa je s psom v hiši? Naš mačkon je najraje hodil spat na moževe noge ali glavo, možu pa to ni bilo všeč :-)
Petra, niso :-)
Petermaseter, minus.
Nata6a, tvoj Lipe je slika, ja. Po bivanju z vami in Lipetom na barki, se je pritisk otrok zaznavno močno povečal.
Laura, zelo da. Pa ene tri mačke, vsaj dva papagaja in kakšno kuro. Ker pa imava z možem že štiri otroke, me dodatna skrb za še eno bitje, vseeno postavlja na realna tla.
Wega, dobra! Bomo poskusili. Heh, bolj slabo kaže: sem rekla taveliki, da bo hodila na sprehod in je trdno prepričano odgovorila, da ona pa zjutraj že ne bo vstajala. Eto, pol se pa pejt!
T., je hrček še živ? :-)
Vitalka, tudi tebi hvala za realno sliko. Ja, en ubogi zajček je pri moževih nečakinjah tudi umrl od lakote, zato pa sem tečna in zoprna.
oktober 18th, 2009 at 15:27
Karmen,
mala šola (za pse do 9. meseca starosti) traja nekak 3 – 4 mesece. To je dovolj za osnovno socializacijo psa in prve ukaze. Seveda boste morali s psom tudi doma veliko delati.
Če boste psa vzeli iz zavetišča, bo najbrž za malo šolo že prestar, navadno so tam starejši psi, ki imajo izoblikovan karakter in navade… velikokrat se obnese, včasih se pa lahko tudi fejst zalomi, ker ne veš, kaj dobiš (kje je bil prej pes, ali je bil tepen, je trpel? so ga mučili otroci?…)… še vedno pa lahko z njim greste v “osnovno šolo”, na tečaj A, ki ima na koncu tudi izpit.
Ravno zato so pasemski psi načeloma v redu – ker imajo oblikovane določene značilnosti, in približno veš, kaj dobiš (npr. beagli niso agresivni, do otrok pa sploh ne, ampak se z njimi blazno radi igrajo… po drugi strani pa so trmasti, utekajo, gredo za nosom in velikokrat nočejo ubogati…. določene pasme so nagnjene k boleznim ipd…).
Kako se bo pes obnašal v kampu je odvisno od vzgoje lastnika (pa tudi od pasme in nagonov – beagle je za v kamp no go, razen če je vedno zvezan), ali bo ubogal in bo lahko spuščen, ali pa bo tekal za nosom in ga bo ves kamp poln ter bo moral posledično biti zvezan. Tudi kopanje psa v morju je stvar navade – če psu vodo prikažete kot nekaj zabavnega, bo zelo rad zaplaval, če pa ima travme iz preteklosti pa ga v vodo zaboga ne boste dobili.
Na kaj je še potrebno biti pozoren – ali se pes rad vozi v avtu ali ne. Mladička lahko na to navadite, saj ga že od malega vozite naokoli, starejši pes pa ima mogoče travme in se ne bo hotel voziti – tako bodo s psom odpadli vsi daljši izleti in tudi morje.
Tudi to ali bo pes v stanovanju je stvar izbire lastnika in pasme psa. Majhni psi ne morejo biti zunaj, sploh ne pozimi, ker jih bo zeblo. Tudi če boste v zavetišču iskali psa vas bodo najprej vprašali, kje ga boste imeli – zunaj ali notri (mi smo tudi najprej v zavetišču povprašali). Zato morate že pred nakupom vedeti, kje bo pes in od tega načrtovati naprej – če hočete psa, ki bo večinoma zunaj, vzemite trpežnega. Če bo pes večinoma notri, je lahko tudi bolj delikatne pasme. Če boste vzeli mladička pozimi, bo seveda moral spati v notranjih prostorih, dokler ne zraste. Zraste pa zelo hitro. Pred prvim letom starosti bo dosegel polno velikost (tam nekje okoli 10. meseca).
Psi pa se načeloma vsi po vrsti radi crkljajo (mačke so bolj hinavske in se crkljajo samo takrat, ko jim to ustreza).
oktober 18th, 2009 at 17:30
Se pridružujem Roku (sploh, ker je tista pesjanka mal tudi “moja”), psi (kot otroci) zahtevajo izredno veliko sprememb življenjskega stila, ni izgovorov, nekako ne more biti, bomo kasneje in podobno …
Mi imamo dve pesjanki in kdaj zelo težko pohendlamo vse obveznosti, pa moramo. A zdaj je že tudi Junior dovolj velik, da ko pride iz šole prevzame svoj del obveznosti – pelje ju do bližnjega gozda, da opravita vse za prvo silo. Tako potem ob prihodu domov večje sprehode narediva z možem. Zjutraj pa se zjahata po dvorišču. Psici gresta z nami povsod, razen na dopust letos nista šli. Plan je bil, a je tašča sama ponudila, da ostane pri nas in ju pazi. Sicer bi šli “čoporativno” :) In ja, samolepilni rolerček je moj najboljši prijatelj (sploh ker veliko nosim črna oblačila).
Imamo še dve mački, tako da so naši stroški z hrano in oskrbo še malce višji kot piše Rok.
Ali bi zgodbo ponovila – da? Ali bi jo ponivila brez otroka – hell yeah :)
Obe sta iz zavetišča. Obe sem šolala. Obe sta izredno pridni.
(ps: kletko za v stanovanje, o kateri piše Rok, še imamo in je ne potrebujemo več … posodim oz. podarim :)
oktober 18th, 2009 at 17:35
@ vetrnica – moram malce v bran vzeti pse iz zavetišča; v kolikor greš po psa v res dobro zavetišče (ja, z Rokom imava Horjulčanke), kjer se s psi ukvarjajo in z njimi “živijo”, bodo znali zelo veliko povedati o samem psu in NE bodo v družino z otroci dali psa, ki za to ni primeren in ima preveč “prtljage” na glavi. Mislim, da se je tudi Rokova Heli precej hitro asimilirala, moji dve, Smetka in Lana, pa sta tudi nenehno cukra, čeprav ena z laježem opozarja na tujce, druga pa je malce “drama queen”, a to vzamemo in rihtamo. V Ljubljani ima KD Krim tudi šolo za pse iz zavetišča, kjer te učijo rihtati “ptljago”, ne le sedi …
Prednost psa iz zavetišča – denimo da je star nekaj mesecev, tja do 1. leta, je tudi v tem, da se ti ni potrebno ukvarjati z osnovnimi vzgojnimi stvarmi, kot je navajanje na čistočo … ta pri meni sploh “zmaga” :), ker nisem človek ribanja tal :P
oktober 19th, 2009 at 8:42
Prednost zavetišča Horjul je ta, da ti šefica ne bo kar dala psa. Najprej ji poveš vse o sebi, in na tej podlagi ona pove, kateri od psov je sploh primeren zate. Če ni primeren za tvoj življenjski stil ali za tvoja pričakovanja, ti ga ne bo dala, pa če ti je še tako všeč …
Moja izkušnja s psom iz zavetišča – VEDNO bom vzel psa iz zavetišča! Ampka iz zavetišča, kjer pse poznajo in ti ga realno opišejo, zato da te doma ne čakajo karakterna presenečenja.
Heli je bila stara pol leta, ko smo jo vzeli. Nobenih težav z lulanjem, ker je to že prerasla. Le cca 10-krat ji je ušlo zaradi stiske, drugega nič. V pasjo šolo je šla s cca 8 meseci, najprej v malo šolo, ki je trajala cca 2,5 meseca, nato pa še v osnovno šolo, ki je trajala cca 3 mesece. Pasje šole se med seboj precej razlikujejo. Jaz sem hodil h gorskim reševalcem v Kranju, kjer je termin včasih odpadel, ker so šli v reševalno akcijo, pa se je potem šolanje zavleklo. Šolo sem rabil predvsem jaz, ker še nikoli nisem imel psa in sem potreboval vsaj osnovno znanje.
V kampu je bila Heli privezana na 4 metre dolgo jekleno vrvico (da je ni mogla pregristi), spala je v omenjeni kletki, večinoma časa pa je z nami hodila okrog.
Vode (zanimivo) ne mara in se ne kopa, obožuje pa sneg.
Sosedi se ne v kampu ne doma ne pritožujejo – ker ji ne dovolimo delati nič takega, kar bi druge motilo, pa še hišni pes je, kar je še manj moteče za sosede.
Po psa sem po nasvetu šefice zavetišča prišel s kletko in ta kletka je od prvega dne njen dom. V njo se sama prostovoljno umakne, ko želi imeti mir, kadar nas ni doma, jo pa v kletko zapremo in ne more narediti nič škode. Pa še polula in pokaka se potem ne, saj se noben pes ne bo podelal v svoj brlog. Če bi se prosto gibala po stanovanju, kadar nas ni, bi bila pa gotovo štala …
oktober 21st, 2009 at 10:19
Vetrnica, Rok in Siničica, hvala.
oktober 21st, 2009 at 14:48
Mi imamo zajca Hinka, morsko prase Mandija, in muco Muco… enajstletnik pa pravkar hoče narediti vse, prav vse, da bi dobil MIIIIIIIIIIIIIIŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ! Meni pa se že meša….