Ko zdravje dobi številke
časih življenje skoči iz običajnih tirnic.
Jutro, preždeto v čakalnici zdravstvenega doma. Še vedno je taka – socialistična – in klopi so še vedno trde in neudobne. Mamce in ati se še vedno vrivajo, se obesijo kot grozdi okoli vrat, da se poženejo not, takoj, ko gre nekdo ven. Četudi jih potem sestra pošlje nazaj, ker še niso na vrsti. Le oljnat oplesk zdaj prekrivajo reklame za lekarne in multivitaminske pripravke.
Zdravnik mi je poslušal pljuča in že je napisal bolniški list. Viroza ali gripa, pač. Nobenih zdravil, nobenih laboratorijskih preiskav, meni je tako prav. Počutim se zelo slabo, zavedam se, da je za ozdravljenje najbolj potreben počitek.
Z zdravnikom se nisva videla že pet let. Družinski prijatej staršev je, začudena sem bila, kako zelo se je postaral v tem času. Tudi njega zdelujejo bolezni. Potem sva debatirala o starostnih tegobah in težavah s sklepi, malo je pojamral tudi on.
Za koleno mi je napisal napotnice. Potem se je šele zares začelo. Čakalna doba samo za slikanje: nekaj mesecev. Koleno pa boli zdaj. Že četrti teden.
Potem doma, na kavču. Virozna ali gripozna, saj je vseeno, saj mi zdravnik niti v grlo ni pogledal. Vem samo to, da se počutim bedno in da me bo kašelj pretrgal. Z macbookom, ki prijetno greje naročje, razbolenim kolenom v opornici na blazinah, čekiram službene maile, odpovedujem in prestavljam sestanke. Koordiniram najnujnejše delo, ostalo bo žal moralo počakati.
Brskam po spletu, iščem samoplačniške RTG zdravstvene storitve. Šele ko te useka bolezen ali poškodba, dojameš kakšen ušiv zdravstveni sistem v resnici imamo. Kaj ti nucajo vsa kao zavarovanja, če na normalen RTG ne moreš pridet v normalnem času? Verjetno je sistem res (še) dober za tiste, ki imajo težke in drage operacije srca, byasse in onkološke terapije ter zdravljenje alkoholizma in odvisnosti. Pa tudi za njih vse manj. Za malega človeka, z malo kronično poškodbo, sistem popolnoma odpove. Čakalna doba za to, da sploh začneš z diagnostiko, z osnovnim RTG slikanjem, je nekaj mesecev. Nato pride še čakanje na ultrazvok in magnetno resonanco.
Iščem razne možnosti, klicarim po zdravstvenih domovih. Rečejo mi, da naj mi zdravnik napiše na napotnico “Nujno” pa bo. Nujno, kako nujno? Nujna je sveža, akutna poškodba, ne pa staro že leta zdelano koleno. Ki zdaj pač samo akutno boli. Ne zdi se mi pošteno, da bi se vrivala na tak način! Briga me, če vsi tako počnejo, nočem tako! Naj grem zdaj za dve uri zopet sedet v čakalnico, med kašljajoče in gripozne, da nato prepričujem zdravnika, da spadam pod “nujno”? A nujno vseeno toliko, da me nekajmesečna dignostika vseeno frustira in plaši. Sploh misel, da ves ta čas ne bom mogla športat. Osnovni zdravstveni sistem bi moral omogočati normalno obravnavo, pika!
Potem vseeno iščem celostno storitev, kjer bi vse opravili na enem mestu, a da ob tem vseeno ne bi bankrotirala ali čakala na vse skupaj pol leta ali več. Prijatelj mi je včeraj prijazno hitro poslal naslov v Celovcu. Čudim se, kako je mogoče, da magnetna resonanca v Celovcu samoplačniško stane 200 evrov, v Ljubljani pa 400 evrov? Kako je mogoče, da v Celovcu lahko pridem na vrsto že jutri?
Potem gledam cenike nekega mariborskega diagnostičnega centra. Ena RTG slika 9 evrov, no tole je pa videti kul. Ampak potem spodaj preberem, da je mnenje specialista radiologa pa 120 evrov. Torej skupaj nekje 130 evrov, plus prevoz v MB in nazaj, pa sem spet na istem kot v Celovcu za magnetno resonanco, kjer torej dobim mnogo več. V Ljubljani je RTG slika 29 evrov, RTG mnenje specialista 49 evrov, kar je potem skupaj manj kot v Mariboru. A je magnetna resonanca 400 evrov, ta torej odpade.
Ne morem verjet: za moje zdravje gre in kljub temu, da sem leta in leta redno plačevala v zdravstveno blagajno z delom, da sem bila v lajfu dvakrat na bolniški, da imam dodatno zdravstveno zavarovanje, se tukaj zdaj cenkam sama s seboj, kako bom prišla skozi. Potem seveda pomislim še na to, da delavka v Muri, ki je na žalost tik pred odpustom, si tudi niti slučajno ne more privoščiti bele plombe ali samoplačniškega slikanja z MR, kljub temu, da je prav tako redno plačevala v zdravstveno blagajno.
Ja, beda!
Tags: diagnostika, diagnoza, gripa, magnetna resonanca, MR, poskodba, rentgen, rentgensko slikanje, RTG, slovensko zdravstvo, viroza
oktober 21st, 2009 at 12:28
Kaj ti je? Viroza? Gripa? Mi vsi (jaz, trije otroci, moja mama) smo se pozdravili tako, da smo čez dan vzeli nekaj žlic Nonija. Sok Noni, ki ga dobiš v lekarni ali v kakšni drogeriji… Obstaja veliko naravnih zdravil.
Glede RTG-ja itd… katastrofa…
oktober 21st, 2009 at 12:45
huh, grdo. še dobro, da smo vso zdravi ..
glede kolena imam osebno izkušnjo- na psihični ravni bi to pomenilo, da se bojiš premakniti naprej (to moraš pri sebi ugotoviti) pa ni važno, če je kdaj prišlo do fizične poškodbe- recimo obraba hrustanca itd. takole, ko ležiš na kavču imaš čas, da razmišljaš, ker vsaka bolezen ima nekje svoj vzrok. pa pustmo ob strani bacile in bakterije in viruse. zakaj so udrli v tvoj organizem?
morda porečete, da filozofiram, ampak bolezen pač pomeni odsotnost zdravja in nič drugega…noben zdravnik in lekarna ga ne bosta prepoznala bolje od vas samih.
oktober 21st, 2009 at 13:11
ja, beda!
če se ti zatakne še tako, ko se je moji mami, ki ji os. zdravnik na napotnico ni hotel napist nujno, potem si pečen. pa je rabila nujno, in to krvavo! tumor ob hrbtenjači in posledično omertvičeno telo od lopatic navzdol!
oktober 21st, 2009 at 13:12
Dajana, ne vem kaj mi je, viroza ali gripa. Je pa nalezljivo, ker zdaj smo doma že štirje.
Srečkica, res je, da gre za staro poškodbo iz prometne nesreče pred leti, kjer je bil odkrhnjen hrustanec, nekaj pa za degenerativne spremembe sklepa, artozo. Znižala sem telesno težo, začela laufat in kolesarit, šla sem naprej. Letos sem do pred kratkim redno tekla, vedno sem prav zaradi kolena tekla po mehkem terenu, na pesku. Zelo sem se tudi že veselila letošnjega LM, ki bo zdaj žel odpadel. Bom pa razmislila o tvojih besedah o tem, da se bojim pomakniti naprej.
oktober 21st, 2009 at 13:13
Maja, zelo mi je žal za tvojo mami!
oktober 21st, 2009 at 13:20
A 200 € v Celovcu je skupaj z mnenjem?
oktober 21st, 2009 at 14:44
No, tudi jaz se te dni ukvarjam z zdravstvom – pravkar sem namreč ugotovila, da mi za enasjtletnika pripada le 7 dni nege, on pa z zvito nogo, longeto brez pete in na breglah. Ja, takle dečko pa je res lahko sam, je rekla zdravnica…. Tako je….
oktober 21st, 2009 at 14:48
Pred leti sem prebrala knjige znanega nemškega zdravnika, ki za vsako telesno bolezen najde duševno oz. razumsko stanje, ki naj bi bolezen bilo povzročilo in ki ga je treba odpraviti, namesto da odpravljamo simptome.
Moram priznati, da se mi je ideja zdela logična, naravna, nekaj, v kar se človek lahko vživi. Poleg tega, da pri meni deluje vsaj v dveh primerih: kadar mi spuši imunski sistem, dobim herpes in to po navadi vem že vnaprej, kadar sem preveč napeta in nepremična pri delu, mi zabetonira vratne mišice, ki pa se s samomasažo dajo prepričati, da sem le malce pozabila na njih, ampak da jih imam v resnici rada.
Vse ostalo pa… Ne vem… Ker sem do sebe bila zmeraj zelo pronicljiva, bi si upala trditi, da sem v lajfu dala skozi večino duševnih/razumskih pojavov, ki so mogoče tipično za mojo generacijo, poreklo itd. Zdi se mi, da bi morala biti na pol mrtva, slepa in gluha invalidka, če bi ta vzročna veriga duševno stanje – telesna okvara/bolezen res obstajala. Brez heca. Točno vem, kdaj nisem hotela slišati, videti, kdaj sem videla preveč, zakaj sem včasih takšna, drugič pa ne… Če bi torej vso mojo resnično razgibano duševno preteklost in nekonvencionalen do povsem običajen razumski razvoj telo prevedlo v fizične pojave, bi imela resen problem.
oktober 21st, 2009 at 15:01
Piskec, sem se pozanima in pride vse skupaj več :-( Torej Celovec tudi odpade.
Neli, tvojemu mladiču želim, da se čimprej pocajta s kar najmanj bolečin.
Alcessa in Srečkica, hm, zdaj se pa sprašujem KAM lahko še grem naprej? :-)
oktober 21st, 2009 at 15:20
Razen seveda, če ni ravno obratno in si šla predaleč? :-)
oktober 21st, 2009 at 16:13
Alcessa, nisem. Prav zaradi kolena sem se celo šparala.
oktober 21st, 2009 at 16:25
Aja, Alcessa, tole s herpesom drži tudi pri meni. Ko začutim sklelenje, že vem, da se bo v naslednjih dneh nekaj zakuhalo. Zadnja leta sem to uspešno preprečevala prav s tekom. Ko sem začutila, da se me nekaj loteva, sem odlaufala in odšvicala ven vso svinjarijo. Zdaj pa mi to blazno manjka.
Ti, kaj pa je ta tvoj dohtar menil o kolenu? In desnem komolcu ter rami, občasno? Da vem, kje iskat in to porihtat :-)
oktober 21st, 2009 at 17:19
Ah dej, pozdravi se!!!!
Pa zdej greš že na drugo rundo gripoze letos, a ni tko? Prvo si dala skoz skupaj z nami tam nekje pred mesecem … pa maraton je …
Klinc je tkole, k nimaš kej nardit. Pomagat ti žal ne morem – mam poznane čist sam med zobarji :S
oktober 21st, 2009 at 17:20
Oh, OK, ker si ti. Alcessin ultrahitri prevajalski servis sporoča:
“Če nek sklep otrdi, to pomeni, da pacient pri nečem trdno vztraja. Otrdel (negiben) sklep izgubi svojo funkcijo – trdno vztrajanje pri neki temi ali sistemu ravno tako povzroči, da ta izgubi svojo funkcijo. … Poleg vnetja in negibnosti sklepov pa poznamo tudi zvine, nategnitve, udarnine in pretrgane vezi. Tudi jezik teh simptomov je jasen, če pri tem pomislimo na naslednje izraze: pri neki stvari lahko gremo predaleč, preveč vlečemo na svojo stran, nekoga zadenemo, nekoga pritisnemo ob zid, lahko smo prenapeti ali obrnjeni v napačno stran… Večina ljudi počne vse, kar počnejo, precej povprečno, zato ostanejo pri svojih nazorih in obnašanju in se ne spreminjajo dovolj. … Vendar pa lahko tudi pri gibčnosti pretiravamo tako zelo, se se pretvori v negibnost. Mehanske spremembe sklepov pogosto prikazujejo to mejo, kažejo nam, da smo neko mejo dosegli tako pogosto, da je sedaj pod vprašajem. (R. Dahlke, Krankheit als Weg, str. 291-292)
“Napetosti pa vse tja do trdih mišic na področju ramen in zgornjega hrbta so tesno povezane s problematiko preobremenjenosti v spodnjem ledvenem področju. Kajti, vse, kar si naložimo (damo naložiti) na ramena, konec koncev pritiska spodaj na medenico. Podobno kot pri bolečinah hrbta pri tem ne gre za bremena, ki si jih naložimo zavestno, temveč za zadolžitve, ki jih prenašamo s samo podzavestno in si jih ne priznamo, in ki nam povzročajo težave. … Kar v konkretnem ali simboličnem smislu prenašamo zavestno, tudi lažje prenašamo, tudi če gre za, objektivno gledano, težko breme. Za kar pa ne prevzamemo odgovornosti in česar si ne priznamo, hitro postane neznosno. Kdor vse svoje življenje veliko odgovornost ali težo nosi zavestno in rade volje, ima močna ramena z ustrezno treniranimi mišicami. Kdor pa majhno težo ne nosi rad ali jo nosi podzavestno, mu je pretežka, zato njegove mišice otrdijo in ga zaradi pojavov obrabe bolijo ramena.” (R. Dahlke, Krankheit als Sprache der Seele, str. 307-308)
Evo, sedaj pa ti meni povej, ali so takšne zadeve v resničnem lajfu uporabne.
oktober 21st, 2009 at 17:22
Aja, pa sori za napake.
oktober 21st, 2009 at 18:26
M, ja druga runda že. Prve nisem sploh odležala, ker sem bila sama, mož je bil na službeni poti, doma pa cel špital in že od takrat naprej nisem bila taprava. Hvala za dobre želje.
Alcessa, najlepša hvala, tole pa da misliti!!! Sicer mi ni čisto jasno, kako bi s stanjem duha povezala nezgodni zdrs na poledenelem garažnem privozu z zvinom gležnja :-) in bolečina v rami in komolcu je verjetno prej posledica dolgoletnega dolgournega drajvanja miške, pa vendarle…
Trdno vztrajam pro tem, da želim teči, ker pri teku uživam, ker je zdrav in ker mi na splošno dobro dene. Samo potem mi ni jasno, zakaj sama sebi, lastnemu telesu, lahko dopuščam takšno kontro. Hm, tako kot pri menstruaciji: zelo pogosto pride ali prekmalu ali prepozno, recimo ko grem na kakšno poslovno pot ali na morje ali stat v dolgourno vrsto v Bristol :-)
Bremena? Hm, ampak resnično mi ni težko. Stvari, ki jih počnem, so mi v veselje. Odgovornost? Zavedam, sprejemam, hendlam. Tisto, kar me je pred dvema letoma začelo obremenjevati, pa sem takrat opustila: prostovoljno delo (ki mi je bilo sicer v izredno veselje, a me je začelo v določenem življenjskem obdobju obrmenejevati), pa takrat tudi recimo Svet staršev in Svet šole. Namesto tega sem raje začela teči, brez nekih velikih ciljev, le zato, da sem se gibala in ker mi je bilo fajn :-)
oktober 21st, 2009 at 19:02
Karmen, tudi nezgode in nesreče doktor razlaga kot posledico naše podzavestne volje. Go figure.
Kot že rečeno, sama sem večji del lajfa preživela v prisotnosti več problemov, kot je normalno, in nekaterih sem se branila tudi zavestno, kaj šele podzavestno. Pa nisem, do sedaj, bila resno bolna ali poškodovana (trk trk na les).
oktober 21st, 2009 at 19:08
Alcessa, razmišljam… Hja, kaj pa vem: če se ti ne krivemu ne dužnemu nek pijanc čelno zaleti v avto in ti armatura razčesne koleno, res ne vem, kaj ima, čist racionalno gledano, tvoja volja, podzavest ali whatever – tukaj kaj zraven? Kakor da sam kličeš nesrečo nadse? C’mon!
oktober 21st, 2009 at 19:10
Podobno tudi sama razmišljam o večini ostalih bolezni, čeprav nimam problema prevzeti odgovornosti za uničen imunski sistem ali od sedenja in tipkanja preutrujene mišice in sklepe…
oktober 21st, 2009 at 22:32
Človek izhaja iz sebe, ko hoče pomagati drugemu, ampak univerzalnih receptov je zelo malo.
Vsak mora za sebe narediti učno uro in ugotoviti, kaj mora spremeniti. Tako bo tudi Karmen preko gripe, pa kolena, pa še česa prišla do novih spoznanj.
Danes sem prebrala en zanimiv članek, ki govori o naši pozornosti. Koliko smo v življenju pozorni oz. kako samo še hitimo od enega opravila do drugega: vsi strašno uspešni, hitri, produktivni, itd. Vprašanje, ki je bilo ob tem zastavljeno je bilo: koliko prestav ima vaše življenje in v kateri ga večinoma preživite? Moje je večinoma v visokih prestavah in ugotavljam, da nisem najbolj zadovoljna, zato bom dala v malo nižje prestave.
oktober 21st, 2009 at 22:38
Pa še to bi dodala, da sem zadnjič naredila skoraj delavnik na urgenci, ko sem spremljala mojo mamo. Moram reči, da je bilo naporno, pa tudi poučno, saj sem se zamislila nad človeško odgovornostjo. Sicer bom zadevo zelo posplošila, upam, da me ne bo kdo raztrgal: ko človek zboli, je revež. Zamisli si nek scenarij reševanja njegove bolečine, ki se običajno ne zgodi. Ne pomisli pa na te stvari prej, ko bi moral delovati preventivno, ko bi moral kaj narediti zase. Saj vem, da včasih “zboliš”, ko se ti en kreten zaleti na cesti vate. Ampak večinoma pa ljudje delamo s svojim telesom slabo. In potem na urgentnem hodniku pizdimo čez vlado, zdravnike, sindikate, ki nič ne zrihta, Kaj smo pa mi naredili!?
oktober 22nd, 2009 at 1:02
Ne vem, jaz res ne kupim te ideje “da vse pritegneš nase” in da ko zboliš “si to v bistvu želiš”. In ne vem a naj se smejem ali jokam ko berem razne kvazi znanstvene članke ko hočejo “moč pozitivnih idej” dokazat z kvantno mehaniko (toliko se spoznam nanjo da vem kaj je absurdno).
In tudi se ne strinjam z ugovorom, kaj smo pa mi naredili? Zagovarjam sicer zdrave smernice življenja, vsaj glede prehrane in gibanja, kolikor je le mogoče in ne bom se tu spuščala v ekstreme ki se ubijajo z cigareti in ekstremno debelostjo. Ampak dejansko imamo tudi vsakodnevno življenje, ki je naporno, stresno, v visokih prestavah… ampak nam je dejansko všeč, nam daje dodatno voljo in nas osrečuje. In takšno življenje ni vedno 100% zdravo, ampak nekako si ne moremo vsi privoščiti da bi ves čas študirali, kaj nam škodi in kaj je bolj zdravo jabolko ali korenček. In ne bom šla v razglablanje kako bi zgledalo če bi vsi večino časa posvečali za bolj zdravo življenje,… imamo druge službe in ne želimo biti vsi fitnes strokovnjaki,… in zdravniki so tam da nas pofiksajo ko nam gre nekje nekaj narobe.
In ja da se vrnem na glavno idejo posta. V nasprotju z Vitalko menim da se folk v sloveniji čisto premalo pizdi nad zdravstvom. Dokaj logično, neradi mislimo na zdravstvene ustanove ko smo zdravi, ampak ko nas kaj doleti, šele opazimo kako zelo zanič v resnici je. In menim da bi morali ljudje veliko bolj pritisnit na vlado da sprejme korenite spremembe… ampak ja, naenkrat jih je “premalo” bolnih da bi se to zgodilo. Imam prijateljico ki dela v KC-ju in vsak dan poslušam grozne zgodbe,… o mami samohranilki ki mora 2 meseca čakati na ultrazvok trebuha čeprav trpi močne vsakodnevne bolečine in res nima nikjer vzeti 80€ za samoplačniško. O gospodu, ki zaradi obeh kolen ne more hoditi, čaka 4 mesece na slikanje, in res ne more delati zatorej je ves čas na bolniški. Res ogromno je takih primerov, ko so ljudje zaradi prevelikih bolečin več mesecev na bolniški in čakajo samo na začetne preiskave. Sploh nočem računati koliko več denarja se zgublja na račun delovno neaktivnega prebivalsta, ki bi lahko (in radi) delali če bi pohitrili preiskave… ampak kakšen dodaten oddelek bi se res hitro amortiziral.
oktober 22nd, 2009 at 8:17
Vitalka, pa ne vem, če zdajle glih rabim nova spoznanja. Tisto, kar zdajle rabim je to, da malo počivam. Ampak bolj slabo kaže, ker danes so doma in bolni tudi že vsi štirje otroci.
Kaj pa, če skrbiš za preventivo, redno plačuješ zavarovanja, ti je pomembna tudi solidarnost in vzajemnost, potem se menda pa lahko malo pizdiš? :-)
Andreja, točno tako!
oktober 22nd, 2009 at 9:03
Oh, jaz sem si v srednji šoli pred kakšnim testom neštetokrat želela, da bi zbolela. In kljub temu, da je bila želja zavestna, ni nikoli uspelo… :)
oktober 22nd, 2009 at 9:45
Punce, finta ni v zavestnem delu življenja :-)
Problem je podzavest :-)
oktober 22nd, 2009 at 10:19
Ne, ne, zagotovo tudi moja podzavest ni želela dobiti šusa, ker sta potem tako zavest kot podzavest jasno vedeli, da mati ne bodo navdušeni :)
oktober 22nd, 2009 at 10:46
Se strinjam, da naj bi vsak govoril tisto, kar je preizkusil, ne pa kar pišejo ali govorijo drugi. Tako tudi jaz. Ampak meni se je že zgodilo, da sem si priklicala marsikaj in sem zato sedaj veliko bolj previdna z mojimi “željami”.
Kar se pa tiče zdravstva, sem za oboje: za prevetnivo in urejeno kurativo.
oktober 22nd, 2009 at 11:04
Vitalka, za čuda sem prepričana, da si res marsikaj prikličemo. Kadar se imam čas opazovati, celo najdem dokaze (tako kot pri herpesu in bolečih vratnih mišicah, da o želodcu ne govorim)… Vseeno pa ta zakonitost ne more veljati v 100 % primerov, ker drugače marsikdo od nas ne bi dosegel 30. leta :-)
Če samo pomislimo, da živimo v družbi, kjer se nerazmišljanje in negovorjenje o stvareh velikokrat nagrajuje, obratno pa ne.
oktober 23rd, 2009 at 8:45
Jaz pa menim, da dokler si znaš, ko telo in duša kličeta, vzeti break out, izpreči, nafilati baterije ponovno, tudi ne boš toliko negativnega nase navlekel… po moje je v tem umetnost…meni se izide…
oktober 23rd, 2009 at 14:25
Meni je včeraj specialist po 14 letnih mukah rekel:
“Gospa, pa zakaj ste prišli, saj imaste samo hernijo. No, dve sta. Ena še ni čisto razvita.”
In potem mi je povedal, da pač v primeru, da mi pade stopalo, takoj grem do najbližje bolnišnice, ker drugače lahko ostanem hrom. Ko pa sem ga pobarala, kaj lahko delam oz. kaj lahko zadevo poslabša, je odgovoril:
“To pa sami najboljše veste. Če vas bo bolelo, tega ne počnite. Drugače pa tableto proti bolečinam vzamite.”
Vse to mi je že povedal moj splošni zdravnik, tako da je bilo specialistovo vprašnje: “Gospa, pa zakaj ste prišli?” čisto na mestu.
oktober 26th, 2009 at 23:07
Glede kolena prosi svojega zdravnika, da te pošlje v športno ambulanto, ki je v ZD Lj. Za podrobnosti me kontaktiraj na mail