Ljubljanski maraton
edeljsko jutro je. Megleno. Zdajle bi, če bi bilo vse v redu, pravkar tekla v cilj Ljubljanskega maratona. Pa ne. Doma, zavita v odejo, pišem tole. I guess, pravkar dobivam in sprejemam novo temeljno življenjsko lekcijo. Tako… prekleto, tako… bolečo. Del športa so tudi porazi in poškodbe, ne samo osebne zmage in dokazovanja. Del športa je, da se jih naučimo prenesti, da z njimi rastemo naprej, se iz njih učimo in modrimo. In jih premagamo. A to peklensko boli. Ne toliko koleno kot misel, da nisem v množici tistega fantastičnega zanosa, tistega čudovitega poleta. Da ne bo Tistega občutka sreče, ko tečeš v cilj in te spodbujajo ljudje ob progi. Da ne morem biti ponosna nase ob novem doseženem cilju. V času štarta sem likala in solze so mi tekle po licih, ko sem podoživljala trenutke na štartu. Tisto fantastično zaneseno valovanje množice, ritma srca s Strojmachine in Pričakovanja. Pošiljam SMSe z dobrimi željami “mojim” tekačem in mislim nanje ter na vse ostale, ki danes bijejo svoje bitke. Nisem zmogla iti tja, da bi navijala ob progi. Prehudo bi mi bilo. Šibka in ranljiva sem zdaj. Nočem biti Žrtev in Jera Cmera. Tisti Zanos in Polet… Jeba je, ker včasih je treba poleteti visoko, da potem trdo padeš. Boli, ampak se naučiš, da nisi vsemogočna, da se ti ne morejo uresničiti vse želje in vsi cilji, ki si jih zastaviš. Da ti kdaj tudi kaj ne uspe. Spoznanje boli, verjetno pa tudi kali. Ne vem še, pravkar me šele ovija. Vikend je prinesel novice o treh smrtih, dve v širši družini. Preveč je Izgub, da se lahko zdajle spoprijemam z njimi. Danes bom šla na dolg sprehod. Dihala bom zrak vase in bom vesela, da Sem.
Tags: izgube, Ljubljanski maraton
