hirkani

o so doma štirje bolni otroci in oba starša, je malo težko. Čeprav se nam je prejšnji teden življenski tempo čudovito umiril, vsak dan smo skuhali kosilo pa to… postane malo naporno, ko mulci že ene desetič pribremzajo naokoli tvojega gnezda, kjer se odločaš, da bi ali oddremala pet minutk (misija nemogoče, ker pri nas doma je vedno glasno) ali šla vzet še en Lekadol, z dolgim obrazom in dolgim “dooooooolgčas mi je”.

Takrat je čas za ukrepanje.

Takrat je čas za ukrepanje – in takrat mama potegne na plano super duper skrito tajno orožje in se prelevi v vlogo redko posebne poslanke – odlične animatorke. Skrito orožje se je tokrat skrivalo v mojem predalu s spodnjim perilom. Pssst, to je še edini preostali predal, katerega radovedne male ročice še ne pretaknejo. Vsaj domenevam, da je temu tako, ker je skrito orožje tokrat preživelo nekaj tednov. Le to se je tokrat imenovalo – fimo masa. Ne, ne povem, kam sem skrila moje najljubše barvice.

Nekaj časopisnih listov na mizo, zraven en valjar, kakšne škarje in pletilka, nekaj modelčkov piškotov in že so male ročice v gnetenju in ustvarjanju, male glavice pa ne izustijo “dooolgčas mi je” garantirano za naslednjo urico ali dve.

Male ročice so valjale:

In gnetle:

In valjale tako, da se je miza skoraj podrla:

Jah, ena smotana Fimo masa je bila to. Tiste taprave že nekaj časa ne dobim v našem malem mistu. Bila je zelo trda in tudi peči jo je bilo potrebno precej dalj časa, kot tisto taboljšo. Ampak izdelki so bili vseeno lušni:

Seveda so me srbeli prsti. Čeprav ne maram nakita, sem si zamislila svojstveno ogrlico, ki je potrebovala kroglice:

Mala je veselo tenstala z modelčki za piškote. Na sliki je kuža. Ja, skirolka je še vedno lačna in privezana v kleti, ona bi pa še vedno imela kužka. Naredila je tudi tres chic klobuček, ki ga je potem, ko je bil pečen, zares dajala na glavo. Še prej je mislila, da so to piškoti za pojest in ugotovila, da so nekam trdi za njene zobke:

Hm, ogrlica iz pravih piškotov tudi ni slaba ideja, a? Če si zelo lačna, imaš malico v službi kar pri roki. Ahem, obešeno za vratom. Tale pladenj smo malo kasneje hitro napolnili:

Tavelika mlada umetnica z izdelkom ni bila najbolj zadovoljna. Pa se je potem spomnila, da bo pa lepo popestrilo za mašnice za novoletna darilca.:

Mladi nadobudni umetniki so se naveličali fimomastične delavnice, pa sem potem morala pospraviti po mizi sama. No, pa je minilo še eno bol(a)no deževno večeropopoldne.

Hm, zdaj potrebujem ideje za naslednje skrito orožje.

Twitter Facebook

Tags: bolezen, dolgčas, fimo masa, nakit, ustvarjanje

This entry was posted on ponedeljek, oktober 26th, 2009 at 12:33 and is filed under Dogodki in odmevi, Starševanje, Ustvarjalne delavnice, Uzivancija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.