Grândola Vila Morena
Včeraj zvečer. Pevske vaje. Pesem, ki jo pojem že nekaj dni, čudovita je:
Poslušaj:
Jutro. Danes. Pot. V mesto z romantičnimi tramvaji.
Rdečerjavo listje se vrtinči v mrzlem vetru. Pokopališče z napisi v gotici. Mogočne družinske grobnice. Največ po ena (prava) sveča in skromna ikebana na grobu, čeprav smo pred prvim novembrom. Med grobovi trava.
Častna četa. Evangeličanska cerkev. Rože. Njena krsta. Njena slika. Njen topel nasmeh. Še vedno ne verjameš. Ne dojameš, da je dokončno.
Hčerka z ognjene rdečimi lasmi in vnuka v črnini. Bivši zet z intelektualnim čopom osivelih las. Bratranca daleč s severa, katera nisem videla že dvajset let. Objemi. Srčni stiski rok. Pietetno mrmranje peščice sorodnikov.
Tolstel vonj po rožah in kadilu. Svečan in mogočen zvok orgel. Čudovit tenor duhovnika. Občasno nerazumljiva maša v trdi nemščini. Topla cerkvena ladja. Mrzla duša. Izrezljane klopi, skrivnostne freske.
Bele orhideje na svetlem lesu. Poslavljanje. Uteha. Ritual. Requiem. Preprosto. Lepo.
Žarko sonce zunaj. Zadnja pot. Črna zemlja. Vržem pest zemlje v sveže izkopan grob in se za vedno poslovim od nje.
Utrujena pot nazaj. Domov. K otrokom. V življenje.
Tags: Amália Rodrigues, grandola vila morena, jesen, oktober, pogreb, poslavljanje, ritual, smrt, uteha
november 1st, 2009 at 7:22
Res čudovita, v tejle izvedbi nič manj: http://www.youtube.com/watch?v=BQ1JDqD746k
november 1st, 2009 at 15:17
Andrej, tudi ta izveda je čudovita, ima pa malo hitrejši tempo 2-4. Vsakič, ko jo pojemo, me kar spreletava.