Majhna bolnišnica sredi malega mesta
Mestece, kamor me je ponesla pot danes, mi je bilo takoj všeč. Sicer sem bila že nekajkrat tam, a vedno bolj kot ne u prolazu in zelo na hitro ali po materinski dolžnosti, ahem – beri: kopanje v njihovem topliškem tompfu. Danes zjutraj, ko sem se pripeljala čez most, pa me je mestece, obsijano s soncem, še posebej začaralo.
Dopoldan sem imela pregled v bolnišnici. Zapis na blogu izpred nekaj dni je prinesel nepričakovan telefonski klic. Nato nekaj telegrafsko izmenjanih mailov in današnji pogovor s prijaznim zdravnikom. Tisto, kar pa je od vsega najbolj vredno pa je to, da zopet lahko verjamem, da lahko nekdo opravlja delo v slovenskem zdravstvu s srcem in predanostjo. In te ne pusti čakati.
Potem, ko sem dolga leta srečevala vzvišene in nedostopne obraze v Ustanovi, kjer sem delala trinajst let in jo dodobra spoznala tudi od znotraj, pa čeprav definitivno ne posplošujem, seveda so bile in so zelo svetle izjeme tudi tam, je bil obisk te male bolnišnice danes – kot osvežilni vetrič. In čeprav bi lahko zavrtela telefonske številke in se na račun starih dobrih poslovnih odnosov, lahko komot vrinila v dolge vrste čakajočih, tega nisem mogla storiti. Ne hotela. Ker menim, da bi s tem odvzela čas in mesto nekomu drugemu in to se mi ne zdi prav.
Prednosti majhne bolnišnice je tudi, da je lažje dostopna, da ima dovolj parkirnih prostorov, direkten vhod in ne labirintov neskončnih hodnikov. Nasmejana aministratorka na sprejemu, ki ni zavlačevala in bila pomembna. Pa prijazna medicinska sestra in nato zdravnik, ki je leteč po hodniku pokomentiral kakovost wi-fi signala. Nato rentgenski tehnik, ki je poklical na slikanje takoj, komaj sem šele stopila skozi vrata. Vsega skupaj čakalna doba nekaj kratkih minut in zdravnik, ki je “slišal”, ki je poslušal. Izvid takoj, nobenih zamudnih izpolnjevanj obrazcev, neskončne papirologije. Tik tak.
Med vožnjo na kosilo k staršem v bližini, sem potem razmišljala o tem, kako občasno slišim kakšno javno razpravo o ukinjanju manjših bolnišnic, češ da so neprofitabilne, da draga oprema ni dovolj izkoriščena, da kadri niso dovolj izobraženi, da… vstavi poljubno. Da je vsa specialistika centrirana v dva ali tri večje diagnostične centre, kamor se dnevno valijo trume pacientov in se čakalne dobe na dan naročenega pregleda ali kljub oznaki nujno na napotnici, lahko merijo v dolgih urah. Prej pa še v mesecih ali celo letih čakanja, da sploh prideš na pregled.
Spomnila sem se, ko je zdravnik na Hvaru, ki je bil kot nekakšen all in one mojster Miha, zašil rano na glavo našemu tatretjemu in je potem naš pediater doma, ko je odstranjeval s tamponom vred nadvse praktično prišite šive, komentiral, da takšni zdravniki, ki se soočajo z različnimi situacijami, pa nimajo vedno pri roki drage diagnostične opreme ali materialov, imajo mnogo več praktičnih znanj, se bolje znajdejo, izkušeno vedo in znajo presoditi, kaj bo pacientu najbolj v korist.
V majhni bolnišnici si še vedno lahko gospa Ime in Priimek, na pa pacient številka 243 ali “poškodba kolena”. V majhni bolnišnici se lahko zgodi, da je čakalna doba v minutah, ne pa mesecih, in je kot zaveza to celo zapisano na njihovi spletni strani. In v majhni bolnišnici lahko delajo tudi veliki strokovnjaki, ki se ne kitijo s strokovnimi nazivi pred in po priimku ter številu objavljenih strokovnih člankov. V majhni bolnišnici je pomembno tudi, da je na spletni strani vidna kategorija njihovega folklornega društva. Zaupam jim in rada bom še prišla nazaj.
Tags: administratorka, bolnica, medicinska sestra, rentgen, slovensko zdravstvo, specialist, tehnik, zdravnik
oktober 31st, 2009 at 23:50
Kratko in jedrnato: po bolnišnicah tekat nikoli ni lušno, sem pa vseeno vesela zate. Res. Po moji prvi pravi izkušnji z našim zdravstvenim sistemom v preteklih mesecih mi je lepo, ko berem tak zapis.
november 1st, 2009 at 9:39
Ko se boš drugič mudila v mali bolnišnici, se lahko oglasiš v sosednji nizki zgradbi na kavo. (V ZD mislim.)
Pa uspešno okrevanje ti želim.
73
Toni
november 1st, 2009 at 12:57
Uuuu lepo tole prebrati. Ker mislim, da tudi mene čaka en (večdnevni) obisk bolnišnice v kratkem bi te pa prosila, da mi zaupaš kje si bila. Lahko tudi na mail. Me je groza obiskati eno izmed teh “velikih” bolnišnic in bi se rade volje peljala tudi malce dlje, samo da bi za osebje tam bila človek ne pa številka….
november 1st, 2009 at 15:19
Maša, upam, da je tvoj gleženj že v redu. Ja, ni fino.
ToniT, ti javim, ko pridem naslednjič. 73 ali –… …– nazaj :-)
Tamara Zara, dobiš na mail.
november 1st, 2009 at 19:35
Super za Ljudi, ki se zavedajo, kako pomembno je biti človek človeku v času, ko se mora le-ta prepustiti na milost in nemilost nekomu, ki ga bo (ali pa tudi ne) popravil …
Do konca sestavka sem upala, da bo nekje namig, kako se bo obrnila tvoja zimska sezona – je obljuba bergel resnična, ali se bova mogoče kdaj naključno na istem pobeljenem hribu podili skupaj s podmladkom …
Mah, želim ti sicer to drugo, ampak če ne gre, naj te čimbolje popravijo in po možnosti prihranijo morebitne ponovitve bolečin v prihodnje.
november 1st, 2009 at 19:48
M. zaenkrat s smučarijo letos slabo kaže. Čakalna doba za MR je najmanj sedem tednov. Potem bomo videli, kako naprej.
november 3rd, 2009 at 22:48
Sej 7 tednov za MR ni veliko. Jaz sem čakala sicer 6 tednov, ker je imela travmatološka ambulanta zakupljene termine, drugač pa od 6 mesecev dalje. Ampak to je bolnica Ce, kako je drugje ne vem. Upam na ugodno rešitev, pa da ni kej tazga da bi mogl operativno rešvat. Men je blo sicer treba…
november 25th, 2009 at 15:45
Karmen, vesela sem, da si imela pozitivno izkušnjo. Ampak slikati idilično, prijazno podeželsko bolnišnico kot srce, dušo in strokovnost slovenskega zdravništva ter mračno, neosebno in neprijazno Ustanovo na drugi strani, je mešanje jabolk in hrušk z močnim emocionalnim pridihom in ne zdrži logičnega premisleka.
Realnost: potrebovala si rutinski, nezapleten pregled ali poseg na sekundarnem nivoju (torej pri specialistu, podoben poseg na primarnem nivoju je potreboval tvoj sin). Ljudi, ki so sposobni izvesti, kar si potrebovala ti, je precej. Ko boš potrebovala poseg, ki ga v Sloveniji znata opraviti le 2 specialista, boš globoko hvaležna, da boš tak poseg sploh lahko opravila v Ustanovi. In ko ti bodo povedali, da je čakalna doba od 3-4 mesece, se boš spomnila, da neprestano delata le 2 zdravnika za celo Slovenijo, ki sta neprenehoma dežurna in tudi v pripravljenosti, ki torej nimata omembe vrednega družinskega življenja in ki žrtvujeta svoje zasebno življenje, da sta na voljo bolnikom. Mogoče boš takrat lahko razumela preobremenjenost, izčrpanost, osamljenost in vzvišenost v človeku, ki vse, kar ima, vloži, da lahko nekomu pomaga, nazaj pa dobi kritike svoje osebnosti in nasmeška (in ne strokovnosti). Prav tako si verjetno hvaležna, da so specialisti pri tvoji deklici odkrili in potrdili celiakijo, ki je morda hvarski zdravnik ne bi, ker za to ne bi imel možnosti. Ne želim ti, da bi bila kadar koli na takem mestu v življenju kot so vsaj nekateri zdravniki iz Ustanove.
Žal je tako, da je za zdravnika na prvem mestu pomembno, da je strokoven. In folklorno društvo res nima nobene povezave s tem, kako strokovno te je zdravnik obravnaval, niti nima povezave z akademskimi, strokovnimi in učiteljskimi nazivi, ki so 3 povsem različne živali. Samo dejstvo, da je veliko lažje učinkovito (in tudi pacientu prijazno) organizirati manjšo bolnico za razliko od Ustavnovnega giganta, si tudi gladko spregledala.
november 26th, 2009 at 9:07
Nadezdha, zanimivo, kako si razumela ta zapis.
Ne trdim, da so v majhnih bolnišnicah manj ali bolj strokovni, ampak samo opisujem svoje vtise o načinu komunikacije s pacienti, kako sem sama doživela vzdušje tam.
Zdravniku v mali bolnišnici zaupam povsem: tako strokovno, kot tudi v tem, da me obravnava celostno kot človeka, ne samo kot pacienta. Čeprav je zdravnik z vrhunskimi s strokovnimi titulami, ni to tisto kar je meni bilo pomembno. Res, pri manjšem posegu, kar pa ne zmanjšuje njegove strokovnosti, ne človeške obravnave.
Tako v velikih in malih bolnišnicah so zagotovo ljudje, ki delajo s srcem in predano ter strokovno. 13 let sem poznala Ustanovo z obeh plati. Ne bom posploševala, toda toliko birokratskosti, nezadovoljstva, zateglih obrazov in vzvišenosti, neprimernega odnosa do soljudi, resnično nisem srečala prav nikjer drugje.
O folklornem društvu: ponovno – ne presojam strokovnosti zdravnikov ampak pozdravljam odprt, topel in temeljni odnos do soljudi.
Pa še čakalne dobe: tega, da se dva vrhunska strokovnjaka izgaravata – ne kupim. Kako je možno, da za enako rutinsko in majhno preiskavo, konkretno MR kolena, čakam v Ustanovi dve leti, drugod pa od 3 tednov do pol leta? In verjetno veš, da zelo dobro od znotraj poznam kompleksnost zdravstvene informatike, razdelitve kvot, dogovore z zavarovalnicami o čakalnih dobah, itd… Je mar pacient v okolici Ljubljane na slabšem, ker mora dalj časa čakati ali na boljšem, ker bo prišel k bolj strokovnemu zdravniku? Vsi plačujemo javno zdravstvo enako, toda nimamo enakih možnosti priti do določenih preiskav. Da o tem, da če imaš denar si pač lahko diagnostiko kupiš prej in bolje, vem posplošujem, ampak poglejva čisto konkretno zobozdravstvo, kjer sem se naročila k zobozdravniku in prejela vabilo po reci in piši osmih letih (!!!), seveda sem medtem šla k zasebniku in (drago) popravila zobe, dobila takojšnjo obravnavo in boljše materiale. Realnost pa je taka, da si marsikdo v Sloveniji bele plombe pri zasebnem zobozdravniku ne more privoščiti. Pa naj navržem še solidarnost: jedka bom do našega zdravstva, dokler bodo vsa zdravljenja alkoholizma in odvisnosti zastonj (kar je sicer prav in podpiram), za pumpico za otroka z astmo (ki je ni pridelal zaradi svojega življenskega sloga ali sloga staršev) pa moramo plačati.
p.s. Moja deklica nima celiakije.
november 26th, 2009 at 20:09
Karmen, ponovno poudarjam, da primerjaš nekaj, kar je že v osnovi kot dan in noč. To je kot bi družinski avto primerjala z dirkalnim avtomobilom. Oba imata svoje prednosti, vendar vsak v svojem okolju. Ni prav, da preobremenjen vrhunski subspecialistični sistem primerjaš z manj obremenjenim sistemom in potem deliš očitke glede odnosa. Zahtevnost obravnave in intenzivnost dela ni primerljiva.
Nisem podvomila v strokovnost obravnave, vendar ti v manjši podeželski bolnišnici ne morejo zagotoviti enake kvalitete obravnave določenih redkejših ali resnejših stanj (torej ne tega, kar si potrebovala ti) niti vodenja teh stanj – za to obstajajo vrhunski subspecialisti v terciarnih Ustanovah. Če pa cela Ljubljana z najbolj osnovnimi problemi hodi v ambulante teh subspecialistov pa pomeni, da so preobremenjeni. Nič ni narobe, da si šla v manjšo bolnišnico – naredila si prav. Težava je v tem, da se več ljudi ne obnaša kot ti, zato je sistem nepravilno/neenakomerno obremenjen. Kot zdravnik pacientu ne smeš na napotnico napisati, h komu (ime in priimek ali bolnica) naj gre. In večina jih gre tja, kjer jim je priročno, poznano in kjer zaupajo. (Tudi UKC ima kulturno-umetniško društvo, če to šteje.)
Čakalne vrste niso zaradi zdravnikov, pač pa zaradi birokratov, ki omejujejo zdravniško delo ter omogočajo zaslužek tudi v samoplačniški dejavnosti na račun privarčevanja denarja iz zavarovanja. Zdravniki veliko delajo, ampak če manjka petina zdravnikov – država pa ne poskrbi, da bi ta primanjkljaj delovne sile nadomestili – čudežev ni mogoče pričakovati. Predstavljaj si, da bi v tvojem kolektivu manjkala petina delavcev. Bi podjetje še stalo?
In če zavarovalnica plača npr. 200 MRI preiskav na leto, mi pokaži tistega, ki bo šel sebi v minus, da bo bolnike obdelal v doglednem času. Zakaj je tako samoumevno, da moramo zdravniki delati zastonj? Vrste v Ljubljani so zato, ker ljudje mislijo, da bo MRI v UKC opravljen bolje kot v Prekmurju, poleg tega je tukaj večja koncentracija prebivalstva, MRI pa je zelo zaseden tudi za potrebe bolnice. Ne poznam tvojega primera, vendar morda tvoja pot do specialistične obravnave ni bila prava, kar se tiče časovnega poteka.
Zavedam se, da je medicina marsikje nečloveška, vendar me tako črno-belo slikanje, pri čemer smo za vse birokratske ovire in težave pacientov vedno krivi zdravniki, moti. Ta sistem tudi za nas, izvajalce, ne deluje dobro. Marsikateri pacienti se obnašajo skrajno neprimerno, da ponižujočega odnosa in preklinjanja ter nasilja ne omenjam. Pa kaj naj? Če bomo stavkali, bomo pa itak najbolj nehumani.
Se opravičujem za celiakijo, bistvo pa ostaja nespremenjeno.
november 26th, 2009 at 23:05
Nadezhda, ko sem prvič prebrala tvoj komentar, sem pomislila: “Zakaj se zdravniki počutite napadene, ko nekdo govori o zdravstvu?”
Potem sem razmislila. Ej Nadezhda, fajn je debatirat s teboj in malo te tudi izzivam. Všeč mi je tvoj entuziazem :-) Vem, kako in koliko delate zdravniki in vaše delo zelo občudujem. Kar nekaj mojih prijateljic je zdravnic, pogovarjamo se veliko o njihovem delu in o težavah, s katerimi se srečujejo.
Odnos zdravnika (in drugega medicinskega osebja) do pacienta ne sme biti odvisen od tega, kakšna je zahtevnost in intenzivnost obravnave. To bi bilo enako, kot bi rekla, da je lahko uradnica na pošti, na blagajni, kjer je več prometa in je bolj obremenjena, ima tudi veliko odgovornost zaradi denarja, ki ga obrača, lahko zato manj prijazna od tiste, ki je na podeželski pošti in na pisemskem okencu. To je tisto, kar hočem povedati in ponovno poudarjam, da se ne spuščam v strokovnost. Sem zdaj dovolj razumljiva?
To, kakšno obravnavo lahko zagovotovijo kje, je vendarle že v sami osnovi jasno. In valjda tudi ne bi šla operirat možganov k ortopedu (hec, hec, spet izzivam).
Prav tako menim, da ni prav, da se na ljudi same prelaga odgovornost zaradi slabe organizacije zdravstvenega sistema per se. Nekateri smo pač taki, da znamo poklicat in vprašat, imamo možnost, da se zapeljemo v Maribor, nekateri pa tudi celo do Londona, nekateri pa se ne znajdejo in ne razumejo, nimajo možnosti sploh. Informacije, kam naj pokličem za MRI, pa sem dobila prav v tej mali bolnici. Še dali so mi v roke papir in mi povedali, kam naj pokličem naokoli. Saj sama tega drugače sploh ne bi vedela. O tem govorim!
Poznam kulturno umetniško društvo iz KCja, koncerte pevskega zbora in razstave slikarjev naivcev sem vedno rada obiskala. Saj point ni v tem, point je v tem, da ustanovo, ki je ljudem mrzka (kar večini bolnica vsekakor je), mnogi so ob prihodu tja, lahko približaš tudi na drugačen način. Zato so mi vedno bile všeč razstave v avli KCja. A razstave ne pomagajo, če si zdravnik za 5 minut ne zapomni niti tvojega imena, četudi med pregledom 3x pogleda na nalepko na zdravstvenem kartonu, itd… In ja, vem, da se mudi, da čakajo drugi. Okej, spet črno-bela slika, pa saj veš, da je med belo in črno vmes vedno cela mavrica.
Nikjer ne trdim, da je samoumevno, da zdravniki delajo zastonj in tako nikakor ne razmišljam. Če je načrtovanih 200 MRI premalo, potem je potrebno v naslednjem letu planirati več preiskav. Birokracija, ki teče v ozadju, pa naj to izspogaja. To ni delo zdravnikov. Žal pa sem prav v zdravstvenem sistemu videla ogromno ljudi, ki grejejo stolčke in nimajo kaj početi, to pa je res tisto, kar dela naš sistem drag in neučinkovit, ne pa vi – čista operativa. V vsaki firmi načrtujejo in planirajo delo vnaprej. Če imajo nesposobne marketinške strokovnjake, firma propade jebatga. In meni še na misel ni prišlo, da bi lahko bila preiskava v LJ opravljena bolje kot v MB. Na kaj takega niti pomislila nisem.
Napisala si: “Zavedam se, da je medicina marsikje nečloveška, vendar me tako črno-belo slikanje, pri čemer smo za vse birokratske ovire in težave pacientov vedno krivi zdravniki, moti. ”
Pomisli: sem kje napisala, da ste zdravniki za kaj krivi? Zdaj pa ponovno preberi mojo prvo poved tega komentarja (spet izzivam:-).
Vem tudi, da se marsikateri pacient ne obnaša primerno in pravilno. Kot v lajfu: naletimo na take in onake ljudi, pa če smo z njimi še tako prijazni, jim stopimo nasproti, ali vsaj pričakujemo od njih normalni attitude. Razumem, da je delo zdravnikov težko. Povprečen pacient je lahko v hudi osebnostni stiski, je zbegan, marsikaj ne razume, potem pa postane “levo koleno” pri tistih, kjer upa, da bo dobil pomoč. Je degradiran in odvzeto mu je osebnostno dostojanstvo. Ni opravičila in izgovorov za grdo obnašanje do sočloveka, v nobenem primeru. Tako kot ni opravičila za moža, če udari ženo. In takrat je treba najprej razmislit, kar je pravzaprav tisto, kar res ne štima in kje.
november 27th, 2009 at 8:50
sem zdravnik v podeželski bolnišnici
sem šest let predstojnik največjega oddelka te bolnišnice, in sem vesel, če nas ljudje vidijo take kot si želimo, da bi nas videli, in nisem vesel, ko zdravniki zamerimo ljudem njihov pogled, ki je njihov, in ga nimamo pravice kratiti
nisem vesel, ker smo nehali biti po večini ljudje, kar sem kot bolnik z redko boleznijo spoznal v velikih bolnišnicah, in mi je bilo takrat hudo žal, da nimamo možnosti redkih preiskav tudi v manjših, ker bi se kot bolnik boljše počutil
delo v veliki bolnišnici, še ne pomeni nujno, da je tam medicina boljša, saj vendar kadrovanje po končani mf ne gre na način, ti si bil, najboljši študent z dobrimi človeškimi lastnostmi, torej pojdi v veliko ustanovo, ti si bil pa slab pa pojdi na ptuj, tam ni tako zahtevna medicina, pa še plesal boš lahko v folklori, pa iskal internet v čakalnici
bolniki cenijo-cenimo predvsem odnos, kvaliteto storitve štejemo kot samoumevno
in ne vem zakaj štejemo hvalo nekoga, ki nismo mi, takoj za slabo, in iščemo elemente, da to zminimaliziramo
teodor
november 28th, 2009 at 14:18
Karmen – zakaj ZZZS ni neprofitna ustanova, ki bi ves morebiten dobiček vlagala nazaj v zdravstveni sistem, mi še vedno ni jasno. Prav tako mi ni jasno, kako si lahko privoščijo (glede na to, da gre za denar zavarovancev), da za posege, ki so presegli letni plan, ne plačajo, če se tako odločijo. Si pa ljudje v upravi brez izjeme izplačajo dodatke za uspešnost iz “prihrankov”, ki jih ustvarijo v zdravstvenem sistemu. Pogodbe se podpisuje za eno leto vnaprej – tudi to je rahlo čudna praksa.
Ves čas si pisala o odnosu *zdravnikov*. Zavedati se je potrebno, da zdravniki ves čas delamo v sistemu in da nas slabo delovanje sistema prizadane bolj kot občasne uporabnike sistema. Slabo delujoč sistem ustvarja stresno obremenjene in izgorele zdravnike, ki so sposobni narediti več škode kot samo neprijazen odnos. Pa se zaradi tega nihče iz vodstva Ustanove ne sekira. Vem da nekatere druge bolnišnice ta tematika hudo zanima, saj prepoznajo njene nevarnosti. (Tukaj je delen odgovor na tvoje vprašanje.)
Karmen in teodor – saj ravno to me zanima; kje je potrditev, da je oskrba bolnika v manjših oz. “podeželskih” bolnišnicah apriori bolj prijazna do bolnika? So vsi zdravniki v manjših bolnišnicah bolj prijazni do bolnikov kot vsi zdravniki v večjih bolnišnicah? Raziskave kažejo, da je v večjih centrih kvaliteta oskrbe boljša, ker imajo z določeno diagnozo številčnejše izkušnje in so klinične poti bolj utečene. Tega ne govorim, ker bi manjša bolnišnice želela degradirati. Tudi manjši centri, celo zdravstveni domovi so nujen sestavni del celovite medicinske oskrbe in noben del te verige ni pogrešljiv. Bolniki morda kvaliteto “storitve” štejejo za samoumevno, vendar nimajo znanja, da bi zmogli presoditi, kdaj je bila oskrba na primernem nivoju. Če pacient dobi tisto, kar želi ali pričakuje, še ne pomeni, da je bil ustrezno obravnavan.
Na tej točki bom počasi zaključila. V svojih 2 predhodnih komentarjih sem pojasnila, da delo v manjši bolnišnici ni isto kot delo v terciarni ustanovi, ki za ljubljansko območje opravlja še vse sekundarne storitve in ki je hkrati največji učni center ter raziskovalna ustanova. Tudi organizacija dela in nadzor kakovosti v manjši bolnišnici in ogromni Ustanovi, nista isti šmorn. Ne opravičujem morebitnega neprimernega odnosa v večjih centrih, želim pa poudariti, da je spremembe veliko lažje vpeljati v kolektivu, ki ima 50 zdravnikov kot v tistem, ki ima 500 zdravnikov.
Ne želim minimizirati hvale določeni bolnišnici, mislim pa, da bi bila najbolj efektivna, če bi jo Karmen izrekla (morda jo tudi je) neposredno zdravniku, ki jo je obravnaval.
V teh komentarjih ne bomo prišli do konca tej debati, me pa ta tematika zelo zanima in bom o njej zagotovo še pisala oz. se udeleževala raznih diskusij na temo.
november 28th, 2009 at 22:34
Ja, tole je res salonska debata, ki ne bo prispevala k ničemur, razen naši izgubi časa :-)
december 12th, 2009 at 1:16
Ravno ko je postalo zabavno, se je zaključilo. :))