Filana putka za Martinovo
Filana puta, putka, kura, pšanc ali lepše slovensko nadevana kokoš, eh, whatever… je jed, ki jo spečem, ko si jo zaželi moj moški. Ker gre celo dopoldne za packanje, je – razumljivo, ne pripravljam prepogosto, morda 3-4x letno. Martinujemo sicer ne, ker pa je ravno okoli Martinovega… hm, a če pride Martin na sredino tedna, a se potem praznuje vikend prej ali kasneje?
Torej, najljubši si je zaželel, da bi jedel filano putko. Ker menda je, ahem pa pregovorna neskromnost, moja fila najboljša na svetu. Ker v kuhinji pri izbirčni Meti mularija verjetno ne bi ni štapom goske ali race, ki se Martinovemu sicer bolj spodobi, je puta lahko tudi dober slasten surogat nadomestek. To je navadna plebejska kura, nobene hoh kulinarike…
Začne se tako, da najljubšega pošljem v trgovino in to je verjetno edinokrat, ko gre res z veseljem in prostovoljno. Tudi če mu kaj pozabim naročit, sploh ni problem, da gre iskat še enkrat. Aha, fila nadev je takoooo dober. Ko naberem vse, kar je potrebno in kar mi pade na pamet, se postopek začne….
… začnem z žemljami. Naj bodo stare najmanj dva dni, da se lepše narežejo na kocke. Kar poskusi rezat na kocke sveže žemlje, pa boš videl/a, da ni šans da bodo kocke kocke. Mnja, lažem: pravzaprav jih narežem na kvadre, ker gre hitreje, saj se potem vseeno sprimejo:
Hop, naseckane žemlje letijo v skledo.
Potem naseckam slanino in pršut. Včasih brez pršuta, ampak potem je potrebno filo dosolit. Če je v njej pršut, pa ni potrebno, ker je že dovolj slan. Pršut in slanino hitro popražim v ponvi, na malček nežnega olivca. Hop v skledo.
Potem vstopi v predstavo ohola gospa čebula. Najraje imam rdečo, ker ima značilen nežen okus in ti po njej iz ust ne smrdi preveč. Vseeno pa sem se malo zjokala, ko sem jo kockala, čeprav sem močila zapestja.
Čebuli sledi česenček: kakšni trije do štirje stroki, tudi drobno naseckani. Hop oboje v ponvo, kar na “masti”, ki je ostala od slanine in pršuta, da se okusi lepo pomešajo. Hop v skledo.
Če je pri hiši slučajno še kaj skuhanega kostanja… nujno olupljen in pretlačen v pire… hop v skledo.
Zavrem nekaj mleka, v katerega dam maslo in pri tem nič ne šparam. Tudi z vrelim maslenim mlekom – hop v skledo.
Potem pride na vrsto packanje: ena kisla smetana, žlička ali dve zenfa ali gorčice (hm, kakšna je razlika?), kakšna pest naseckanega peteršilja, začimbe, ki so stacionirane na napi in jim še ni potekel rok, če je volja prava tudi naribam parmezan.
Potem zavihat rokave do komolcev in… gremo packat, mučkat, stiskat, mešat, da se naredi homogena masa. Jajca ne dam noter, ker je naša tadruga alergična nanja, lahko pa tudi fajn paše not v poc.
Umijem roke. Traja kakšne pol ure, da spereš z nohotov lepljivi dišeči poc. Da potem lahko roke zopet fino še enkrat umažeš…
Kuro dobro natrem s soljo in limoninim sokom. Ne vem zakaj, ampak tako je delal Jamie in potem je verjetno že kul.
Tukaj bi morala biti slika kurjih jošk, pa sem jo cenzurirala. Surova kura na sliki zgleda ogabno.
Nato s prsti šarim okoli putkinih prsi, da ločim kožo od mesa in vmes tlačim (kar s prsti) nadev. Dokler gre: tja pod bedrca in kamor koli gre. Potem natlačim nadev še znotraj kure. Ja, dirty job je to. Prej preveri, da nima puta slučajno notri drobovja v plastični vrečki. Če ima, naseckaj drobovje prej v ponev, zraven čebule, če ti sede. Meni ne.
Ponavadi nekaj nadeva ostane, pa ga dam kar zraven v protfan, da se peče zraven v kurinem soku. Ker za naše filožerce ga nikoli ni dovolj. Kura se nato sonči v pečici kakšno uro in pol, v ventilacijski lepo počasi pri nežnih 180 stopinjah. Na vsake kvatre, če se le spomnim, jo malo zalijem s sokovi, ki se storijo iz nje. Če jih je malo, dodam malček juhce in potem s tem zalivam kuro. Po kakšni uri zraven dodam še na veliko narezane krhlje krompirja. Potem je potrebno pomiti samo še posodo.
Zraven krasno paše rdeče zelje z naribanim jabolkom, zalito s tardečim.
Kuro je tokrat sicer razgnalo (preveč nadeva), za slikat za v kakšno kulinarično revijo ne bo. A je bila tako dobra, da se ni noben pritožil.
Dober tek in na zdravje!
Tags: čebula, filana kura, kisla smetana, kosilo, kura, limona, martinovanje, Martinovo, parmezan, pršut, puta, rdeče zelje, slanina
november 11th, 2009 at 19:48
Martinovo lahko praznuješ vikend prej in vikend potem. Sicer je pa Martinovo uvod v veseli december.
november 11th, 2009 at 21:09
Karmen, slika rdečega zelja se mi zdi tako … seksi.
november 11th, 2009 at 21:21
Alcessa, slika rdečega zelja v surovi obliki ali tista, kjer je zadaj za glažom?
november 11th, 2009 at 23:53
mmm, slastno!
Na vprašanje: “Če pride Martin na sredino tedna, a se potem praznuje vikend prej ali kasneje?”, so meni razložili:
“Tapravi praznujejo vendar oba vikenda!”
november 11th, 2009 at 23:58
Še kulinaričen namig za prihodnji vikend – ravnokar potekajo osmice na Krasu. (Gre za edinstven praznik osmih dni, ko koljejo prašička in je domačija lahko odprta za goste, četudi sicer ni gostilna). Pršut, sir, olive, bakalar, zelje, krompir, klobase, ombolo … štruklji, domač kruh v pristni kraški vasi , v družbi domačinov – priceless
http://www.osmice.info/
november 12th, 2009 at 8:15
Ma ne, glaž ne more biti seksi. :-)
november 12th, 2009 at 16:37
No, pa si mi dala idejo za sobotno kosilo. :-) Hvala, se mi že sline cedijo
november 13th, 2009 at 23:16
Še ena prijavljena za jutri… njamsi, tenks.
november 14th, 2009 at 9:17
Nekatere osmice – preverjeno vsaj pri Abramu v Selu na Krasu – so bolj podobne industrijski menzi, kjer maš 30 min cajta za pojest kosilo (pa itak te mine da bi bil dlje notri). Placa imajo za ene 100 ljudi (al pa še več), prinesejo ti hrano ko majo cajt med vso tisto gužvo in poberejo dnar (to je vsa pristna komunikacija ker itak nimajo cajta). Ko pa greš pride en stric in vse kar je ostal za tabo strese v en veeelik plastični lonc in že je plac za drugo rundo. Mi ne gremo več na te objavljene osmice! Rajš se potikamo po Goriških Brdih na kmečkih turizmih, je fajn, te sprejmejo kot gosta, čeprav je malo dražje vse skupi.