Brez naslova
Siv in hladen novembrski dan je.
Ko sem šla mimo hiše tvojih staršev, sem vedela: prižgane so bile vse luči in pred hišo polno avtomobilov, prekritih z odpadlim listjem. Nisem verjela! Ne! V sebi nisem mogla, nisem hotela verjeti!
Kljub mrazu sem zunaj posedela ob kavi in brala v Dnevnikovem Objektivu o porodih. Rojstvo, ta najlepši del življenja. Morala sem zadihati.
Zazvonil je telefon, zdaj dokončna novica: “Tomaž je umrl”. Nad menoj je hrupno krožil vojaški helikopter. Skozi solze sem zaprla časopis in hitela domov. Vem, tudi to je življenje.
Na poti domov se nisem mogla pripraviti do tega, da bi pozvonila in sosedom izrekla sožalje. Zdaj ne morem, zdaj še ne zmorem. Zdaj jih ne morem motiti v bolečini.
Spomnila sem se, kako smo pred to hišo, edinkrat skupaj združena cela ulica, praznovali tvojo srečno vrnitev, tvoje uspehe, delili potico z Messnerjem. Kako si se mi toplo zahvalil za dobre misli in želje, ki sem ti jih takrat pošiljala po e-mailu v daljni Nepal in so ti jih v trenutkih tvoje stiske brali po radijski zvezi, da so te držale pokonci.
Praznovanja so bila glasna. Smrt pa je zdaj taka tiha in osamljena.
Tomaž, zame boš vedno ostal nasmejan, energičen in vitalen, vedno tako poln življenja, kakor sem te srečevala, Gozdni Joža, ko si s polnim nahrbtnikom kamnov tekal po našem polju.
O, prekleta Boginja, če sploh obstajaš: letos si prinesla že mnogo preveč izgub! Dovolj je!
El río Guadalquivir tiene las barbas granates,
Granada tiene dos ríos, uno llanto, el otro sangre. (Lorca)
