Nova družinska članica
To je Lori:
Srčkana, ne?
Oni dan me je poklicala hči iz šole in začela napletat: “Mami a veš, ko sem povabila sošolke za v soboto, za moj rojstni dan… No, sošolke so se odločile, da mi bodo podarile hrčka. Veš, sem ga že božala, to ni navaden hrček, to je ruski hrček in toooook je cooooortkan. Iiiiiiiiiiiiii.” Nato je sledilo nekaj sekund cviljenja, cvilile so očitno tudi sošolke okoli nje. Potem je v isti sapi še zacvilila: “Anede, seeeej dovoliš? Anede? Iiiiiiiiiiii. Mami prosiiiiiim, dovoliiiiiiiii mi!”
Mislm. “Iiiiiiiiiii!” Kako naj človek kruto in mrtvo in hadno reče ne? A? Mislm!
Potem sem naslednje tri ali štiri dni poslušala “vse o hrčkih”. Pa da bo v njeni sobi, da bo ona najlepše skrbela zanj. Da mu bo pucala drekce, da mu bo menjala steljo, da ga bo hranila. Da… Saj veš, vse kar pač obljubijo otroci, samo da pride žvau u hišo.
No, danes je torej prišla. Ime ji je Lori Hrčkova, gospa Русский. Nima nobene zveze z nogometno tekmo, to je pasma. Menda.
Seveda mi je bila takoj pri srcu. Bojim se jo pobožat, ker se mi zdi, da bi jo lahko kaj polomila. Je pa srčkana. Iiiiiiiiii. Kako ljubko migeta s smrčkom in brkci!
Lori se počuti že čisto domača pri nas in je že zavrtela kolo. Nikoli ne bom razumela hrčkov, kaj imajo od tega. No ja, saj ne razumem tudi tistih, ki gredo v fitnes in ure v neskončnost na enem mestu tečejo na… well… hrčku.
Nekam debelušna se mi zdi. Jo imam na sumu, da se bo morda kmalu kaj početverila. Bom javila, če se bo naša družina kaj povečala.
Je pa srčkana, no.
Tags: hrček, lori, rojstni dan, ruski hrček, telefon
november 21st, 2009 at 19:12
Jooj, res je srček od živalice. :) Ima pa hčerka srečo, da se vaju da takole prepričati, pri nas doma ni nič delovalo, pa sem poskusila kot otrok čisto vse. ;)
november 21st, 2009 at 19:19
Nárëlaimë, nama s sestro tudi ni uspevalo. Dokler nekega dne ni sestra kar prinesla kanarčka v kletki domov in sta bila postavljena pred dejstvo, da je žvau v hiši.
november 21st, 2009 at 19:42
ah, spomnila si me na Vasilija … Vasilij je bil car (od kolegice pokojni hrček, ki je hkrati edina mrcina, ki me ni ugriznila).
Ah ja, moram reči, da se je naše kar dalo prepričat. Fotr je sicer vedno godrnjal, ampak smo ga dali na tiho. Je pa res, da mu nikdar nismo prinesli tako luškanega hrčka. Samo miš.
november 21st, 2009 at 19:47
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ;)
november 21st, 2009 at 22:49
Moja pijateljica ima hčerko, ki ima skoraj dve leti. Živijo v bloku. In je včeraj rekla: “Imeli bomo mucka. Mislim da bi bilo za Ivono dobro, če bi imeli mucka.” Se mi je zdelo zelo lepo in fino. Otrok se lahko ob živali veliko nauči. Boš videla da bo fajn! :)
november 22nd, 2009 at 13:17
Ja, zelo lepo je imeti hrčka. Naša dekleta jih naučijo jesti iz rok, nikoli niso nobene ugriznili. Je pa res, da moram kletko občasno očistiti sama… Pri nas je trenutna Smrčica četrta. Slabost je ta, da imajo kratko življenjsko dobo, tam nekje tri leta in potem so solzice, žalost …
Želim vam veliko veselja z Lori.
november 22nd, 2009 at 17:18
Wiiii, luštna je! Hrčki so res ene take cort živalce. Sem jih imela v mladih letih kar nekaj. Boste uživali z njo, boš videla!
november 22nd, 2009 at 19:21
Joj, pri nas je blo enako. Mami in lepe očke in luškan…. Najprej je bil hrček in je blo nekako okay, pol je bla pa hrčica in je neke hormone spuščala al kakorkoli in….. je nepopisno smrdelo. In ja…. tudi mi smo vsakič jokali. Zato…. nikoli več !
november 22nd, 2009 at 20:17
Iiiiiiiiii :)
Cortkana zivalca :)
november 22nd, 2009 at 20:55
Gospa Русская :P Simpaticna mala zverinica. Samo pazite, da se ne bo za kaksno omaro skrila. :P
november 22nd, 2009 at 23:37
Menda da znajo zelo lepo zajesti v vrata. :)
november 23rd, 2009 at 10:09
Pri nas med glodalci zagotovo zmaga morski prašiček – prijazen, komunikativen, ga lahko božaš in mu paše, konkreten za nespretne otroške ročice, in ponoči spi! In mini zajček – vse isto! Ko smo imeli hrčka, je bil izključno ponoči buden, tako, da sta ga otroka le redko videla zunaj hiške. Upam, da je Lori manjša ponočnjakinja. In vsaka žival šteje, ker se otroci zelo navadijo skrbeti za nekoga. Uživajte s hrčico!
november 23rd, 2009 at 18:45
Naš Jože (to hrček) se je prebujal ob času za popoldanski čaj in hodil spat nevemkdaj zjutraj
Med 18.00 in nevemkdaj zjutraj je bil cel žur. Jože je bil glavni vaški frajer in je obvladal teren v nulo. Vsemu in vsakemu je dal svoj pečat – nogam (človeški in miznim), klavirju, vrato(vo)m, zgrizel je tudi del ometa za klavirjem.
ni bil silno crkljive sorte, lahko si ga božal, če si imel v drugi roki košček piščančjega fileja, nežno spečenega na olivnem olju. Nežnost za hrano, prodajal je telo, da je bil na mizi kak priboljšek ;).
Jože je bil faca, ampak mečkanju je bil bolj naklonjen Pikec (to morski prašiček). Tega hormoni niso tako mačistično mučili in predvsem je ponoči spal. Zgrizel je le spodnjo kopalnico v hišici za punčke. Čist možakar, pač.
Obilo veselja z Lori želim!
november 23rd, 2009 at 20:29
Pišuka, vsi ki pišete o hrčkih, omenjate, da so pokojni. Sem omenila hčerki, da ne živijo prav dolgo, pa noče nič slišat. In kaj omenjate te hrčkaste hormone, nič ne vem o tem? Še.
Janja, se mi zdi, da je prav, da otroci doživijo tudi smrt in izgubo in se te tako naučijo kaj več o lajfu.
Lori je očitno ponočnjakinja, oživi nekje okrog sedme zvečer in potem dirka kot zmešana do nevemkdaj. Ne pomenim, kdaj smo nazadnje zaprli vrata v dnevno, a če hočemo kaj spati zgleda ker treba….
Neli, se mi zdi, da bomo imeli kmalu cel živalski vrt. Zdaj je najljubši prijavil, da če imamo hrčka, da bo pa on imel papigo. Jaz bi imela rada mačka, vsi bi imeli psa… vse ne bo šlo skupaj.
november 23rd, 2009 at 22:21
Ja, maček, morski prašiček in mini zajček – pašejo skupaj, preverjeno, samo da ne seštevam, koliko vsi skupaj pohrustajo na mesec…. eh, brez njih pa bi tudi bilo brezveze…
november 23rd, 2009 at 22:30
Neli, aha :-)
Mislim, da bo treba nawedejati hrčici njeno kolo. Po dveh
dnehnočeh že škripa da je joj. Ta je čist utrgana s ketne.november 27th, 2009 at 17:52
Kot otrok sem imela nekaj hrčkov, med drugim Miheja in Damjana. Miha se je obdržal presenetljivo dolgo, damjan pa je po kakšnem letu srečnega bivanja pri nas zbolel.
Najprej je 2krat padel v komo in sva s sestro uspešno reanimirali s tem, da sva ga dali na toplo k peči na drva (spodaj, kjer je prostor za pečico, lol). Tretjič sva ga našle prepozno – rigor mortis je že nastopil – in je preostalo samo še, da oznaniva čas smrti in ga svečano pokopljeva.
So pa hrčki ponočnjaki, ja. Pa kabli morajo biti varni pred njimi, upam, da imate čim več brezžičnih stvari :)
november 28th, 2009 at 22:21
Cija, zaenkrat se bolj skriva v kletki. Ponoči pa rogovili, da je veselje :-)
december 31st, 2009 at 11:26
Prvič piše se Lory ne Lori.
Je srčkana ampak je bila že na robu smrti. Nekega dne pridem domov in imata moj bratec in sestrica imata Lory na kavču. Lory podivja in skoči iz kavča, skočim za njo in jo zadnji hip ujamem za zadnjo tačko. Boga Lory z y.
december 31st, 2009 at 11:29
Naja, lepo si povedala.
No, tako je, če tvoji otroci začnejo brati blog :-)