Naresonanjeno
Po jamranju na tem blogu in nato končno začetku diganostike, sem v rekordnem času prišla do magnetne resonance. Jutri bo dva meseca neteka :-(
Ja, brez vez in poznanstev. Na koncesijo seveda. A z veliko telefonarjenja. Preiskavo z magnetno resonanco lahko navaden smrtnik dobi v ljubljanskem KCju nekje v dveh letih, pri ostalih pa povprečno po čakanju od štirih do šestih mesecev. Čisto zadnja telefonska številka, ki sem jo odtipkala na dolgem seznamu, je bila številka murskosoboške bolnišnice, kjer so mi povedali, da je pri njih čakalna doba tri tedne, naročajo pa na preiskavo v mariborsko Fontano. Valjda sem takoj poslala napotnico po faxu. Ha, zdaj vem, zakaj se še sploh uporabljajo faxi!
Tako sem danes vzela dopust in se zapeljala na sončno Štajersko. Pustimo ob strani, da sem bila tam “levo koleno”, ne pa ime in priimek. Tudi po enournem čakanju (prav mi je, kaj sem prišla pol ure prezgodaj) in posledično prisilnem poslušanju dveh mamc v čakalnici, od tega, da sem v detajle spoznala njuno celotno družinsko anamnezo za dvajset let nazaj, do tega koliko žepnine dobivajo njuni vnuki… Pa saj sta bili prav prisrčni, vse dokler nista prišli do politike in v besednjaku večkrat uporabili Jezusa. Ma eh, kaj čem jamrat, vmes sem na tiho gledala Objectified na mekiču, samo škoda ker sem pozabila slušalke doma.
Končno sem prišla na vrsto. Ulegla sem se na mizo pred ogromno Mašino. Sestra je povprašala ali imam kakšne špange v laseh ali šraufe v kosteh. Nimam. Pozabila pa sem omeniti hakelčka na nedrčku. Upam, da bo izvid vseeno okej.
Potem je sledilo tisto znanstvenofantastično futuristično, soooo medical, počasno in mukotrpno (eh, malo moram dramatizirat) vozenje not v tunel. V TISTO luknjo! Še dobro, da imam frderbano koleno, ker so me zapeljali not z nogami naprej. Četudi sem imela glavo skoraj zunaj, pod krožnim obokom in pogled direktno v kamero, priznam, je bilo zelo neprijetno. Sem že mislila pokazat radiologu jezik, pa se malo indijansko pačiti, ampak mi ni bilo več do šale, ko sem zaslišala tjektjakanje Mašine. Tjektakalo je ves čas, zelo na glas. Pri tem sem si predstavljala tiste, ki vedo, da se jim življenje izteka in potem not v tej mašini poslušajo to tiktakanje prav dobesedno.
No z mojo prebujno domišljijo sem si tudi že predstavljala kaj bi bilo, če bi recimo ta ogromna mašina zagorela, jaz pa sem bila not z nogo priklenjena v nekakšne okove in v TISTI luknji, na milost in nemilost. Grozn!
Sestra mi je nataknila slušalke. Sem mislila, da bo muska, ker zadeva traja kar nekaj časa, a so bile slušalke žal namenjene samo zaščiti proti hrupu. Ker, ko mašina slika, ropota kot hudič. Petkrat po pet minut, vmes premori in nekakšno šklopotanje, filing, kot da bi ti nekdo štemal v glavo.
V roke mi je porinila še zvonček in zaloputnila z vrati. Ostala sem sama z Mašino. Vem, da je zvonček namenjen temu, da se izstreliš ven, če te zgrabi klavstrofobija ali če ti postane slabo, a sem se odločila, da ga ne bom rabila. Saj sem ja korajžna punca, kaj bi se bala enega tunela z lučko na koncu!
Inženirski duh mi ni dal miru, zanimalo me je, zakaj ena seansa slikanja traja pet minut in kaj se ob tem dogaja, ampak ni bilo nikogar zraven, da bi lahko z njim poklepetala in spoznala Skrivnosti the Mašine. Pa mislila sem, da bom lahko videla, kako izgleda moje telo od znotraj. Na sliki, seveda.
Obenem se Mašina tudi strese (hm, resonira?) in zraven se treseš še ti, čeprav bi morala biti pri miru. In ja, valjda me je začelo srbet na podplatu in nad obrvmi točno tisti hip, ko so me zapeljali noter! A veš, kako je grozno, če se ne moreš popraskat?
Mašina je magnetila in resonirala, jaz pa sem kaomeditirala. Malo me je zeblo in po celonočnem Lorijinem hrčkarjenju (majko kaj ta naredi ene kilometrine na koleščku), bi bilo prav lušno malo podremati. Pa ni šlo. Potem sem, inženirka pač, razmišljala o tem zakaj da ne namontirajo nad pacientovo glavo kakšnega displejčka, kjer bi si lahko v času preiskave v miru ogledal kakšen dokumentarni film, da bi bilo manj dolgčas. O tem recimo, kako so koga pomotoma scvrli v Mašini. Ali kakšega o pandemijah, ki so zdaj moderne.
Štirideset minut je vseeno hitro minilo, potem ko sem v času štemanja Mašine štela sekunde in tekmovala, ali bom hitrejša jaz ali Čas. Ponavadi sem bila hitrejša, Čas je pač časil po svoje.
Končno je bilo ropotanja konec, tjektjakanje pa je še vedno odmevalo, podobno je bilo ritmu bitja mojega srca. Kar malo grozljivo, no. Zgovorna sestra me je zapeljala ven in odrešila ukleščeno nogo. Dohtarja pa sploh videla nisem.
In tako zdaj vem, kako zgleda magnetna resonanca. Čisto tako kot v filmih. Le da – če si ti v Mašini, ne vidiš zaskrbljenih dohtarjev, ki zrejo v zaslone na drugi strani in vidijo vse žive rake, tumorje, metastaze in potem zaskrbljeno odkimavajo z glavami in potem prišepa doktor House. Jah, počakajmo na izvide, menda bodo v desetih dneh. No, vsekakor je težje priti do nje, kakor jo prenašati.
Tags: diagnoza, doktor house, fontana maribor, KC, magnetna resonanca, MR, mri, objectified, radiologija
november 23rd, 2009 at 22:03
A je fantek, ali punčka :lol:
november 23rd, 2009 at 22:20
Romeno, si malo zamešal z ultrazvokom :-)
november 23rd, 2009 at 22:36
No, dobrodošla na Štajerskem, za nazaj. Po poti od Fontane pa naravnost 11 km se vsak dan vozim domov.
Naj 10 dni čimprej mine!
november 23rd, 2009 at 23:22
ja, zasrbi povsod, ko se ne moreš počohat :D
naj bo 10 dni kot 10 minut ;)
november 24th, 2009 at 1:35
Zanimiv opis občutkov pri slikanju z magnetno resonanco,
čeprav malo dvomim, da se je naprava in ti z njo tresla med slikanjem. Po moje gre bolj za občutek zaradi ropotanja med snemanjem. Svoj čas sem se malo ukvarjal z računalniško obdelavo slik, ki jih dobimo pri tem slikanju in sem enkrat tudi sam kot prostovoljec 4 ure ležal v taki napravi. Ropota približno tako kot da bi v neposredni bližini streljali z brzostrelko. Nas je zanimalo slikanje srca in prsnega koša, zato sem bil v napravi z glavo naprej in je bilo vse skupaj verjetno še glasneje kot pri tebi.
Ker praviš, da te kot inženirko zanima, kako naprava deluje, bom poskusil na kratko opisati.
Nekatera atomska jedra (npr. vodikovo jedro, vodik pa je v vodi H2O, ki je glavna sestavina telesa) imajo magnetni moment in se v močnem homogenem zunanjem magnetnem polju obnašajo podobno kot magnetne igle – uredijo se v smeri tega polja. Z ustrezno motnjo lahko magnetne momente obrnemo iz smeri in jih prisilimo v kroženje z lastno (resonančno) frekvenco okoli te smeri in vrteča magnetnica inducira signal, ki ga lahko izmerimo.
V napravo so vgrajene še gradiente tuljave (prav te povzročajo neprijeten ropot), ki omogočajo prostorsko slikanje, saj se vzdolž ene gradiente tuljave magnetno polje spreminja in se ustrezno spremenijo frekvence izmerjenih signalov, iz katerih se da po tem izračunati porazdelitev atomov v tkivu.
Aja, še to. Močno homogeno magnetno polje ustvari superprevodni elektromagnet, ki je navit okoli odprtine,
kamor nas med slikanjem porinejo. Ker se superprevodni magneti hladijo s tekočim helijem (4K ali -269°C), bi bil za tiste s prebujno domišljijo bolj upravičen strah, da “popusti” posoda in nas zalije tekoči helij, kot pa da bi naprava zgorela.
november 24th, 2009 at 19:36
Jazby, najlepša hvala za razlago. Verjetno sem vibracije čutila na površini mize zaradi ropotanja, da. Malo sem že vikipedirala, ampak ti si razložil bolj razumljivo :-)
november 24th, 2009 at 21:16
Zanimivo povedano je bilo tudi na tem predavanju http://www.kvarkadabra.net/article.php/predavanje-Stepisnik-magnetna-resonanca
Hitro okrevanje ti želim!
november 25th, 2009 at 9:48
Naš šestletnik jo je tudi imel konec avgusta. Zdravnik je najprej mal zajamrov, ko ga je videl in rekel da je mal majhen in da upa da bo pri miru. In je uspelo. Mali je rekel, da je imel slušalke, da se je lahko pogovarjal z zdravnikom. Izvide smo dobili kar hitro po pošti na CD-ju. Sedaj je že en mesec po operaciji in v nedeljo gremo odstranit gips, čeprav je mali rekel, da ga še nebi dal dol, da ga bi imel še nekaj časa na roki.
Tebi pa želim ti čimhitrejši potek zdravljenja in čim manj bolečin.
november 25th, 2009 at 13:29
O matimila, upam, da mi ne bo treba iti nikoli v tako kišto. Že ob branju tvojega zapisa me je zmrazilo. Imam klavstrofobijo in bi najbrž po parih sekundah zvonila kot utrgana.
november 26th, 2009 at 9:12
Oliveta, hvala!
Lenkec, tvoj mali je pravi heroj, da je tam notri ostal pri miru. Hvala za dobre želje.
Kaja, tudi sama imam blago klavstrofobijo (v dvigalih, pa doma imamo po sobah vedno vsa vrata odprta), ki jo racionalno znam ukrotiti. K sreči mi ni bilo treba tja not z glavo naprej, pa me je še vseeno malo stiskalo.
december 7th, 2009 at 13:13
pozdravljena
tudi moj mož ima napotnico za magnetno resonanco.ima težave z hrbtenico,ortoped je predlagal operacijo,vendar mora najprej opraviti MS.tudi jaz sem klicala v Mursko soboto pa so me na hitro odslovili češ-ste iz MB pa se naročite tam.zato te prosim
da napiši kako je uspelo tebi!
držim pesti da so tvoji izvidi dobri
lep pozdrav!
marija
december 7th, 2009 at 13:20
Marija, samo poklicala sem in da rekla, da bi se naročila, poslala faks in to je bilo to. Sem pa videla v MB Fontani, da so se ljudje prišli osebno tja naročat in so dobili termine za naslednji teden. Seveda pa ne vem, če jim ni na napotnicah pisalo “nujno” ali kaj podobnega. Srečno!
Izvidi niso najboljši, prav hudo slabi pa tudi ne. Čez 14 dni grem vrtat luknjo v koleno, da ga malo poklepajo :-)
december 7th, 2009 at 14:11
karmen
Karmen hvala za tvoj odgovor vendar je bilo tudi danes neuspešno,zaenkrat ne naročajo več!?treba bo poiskati neko drugo rešitev.ti pa dobro opravi in želim ti da boš čimprej okrevala. držim pesti
Lep pozdrav
december 7th, 2009 at 14:15
Karmen hvala za tvoj odgovor vendar je bilo tudi danes neuspešno,zaenkrat ne naročajo več!?treba bo poiskati neko drugo rešitev.ti pa dobro opravi in želim ti da boš čimprej okrevala. držim pesti
Lep pozdrav
december 7th, 2009 at 14:28
Marija, žal, to pa so te slavne zavarovalniške kvote. Ko jih proti koncu leta zmanjka, razumljivo, ne morejo delati zastonj. Torej sem imela res veliko srečo, da sem jih ujela še za rep. Hvala za dobre želje.