hirkani

Prebudil me je hrup zunaj. Ko sem odprla oči, sem v sobi zagledala migotanje modrih luči. Hrup je bil lociran točno pred hišo, seveda sem pogledala skozi okno.

Na cesti je stal ogromen gasilski tovornjak. Iz njega so ravno skakali gasilci in hiteli v hišo nasproti naše. Stisnilo me je:  ne, da se je sosedovim kaj hudega zgodilo! Ni bilo videti požara, razen hrupa tovornjaka in psihadeličnega vrtenja modrih luči.

Prebudil se je tudi najljubši in zaspano spraševal, kaj je. “Ne vem”, sem odvrnila: “Upam le, da se komu ni kaj zgodilo”.

Čeprav skrajno preziram firbce, ki se naberejo kje ob cesti, ko se zgodi nesreča, nisem mogla kaj, da ne bi pogledala skozi okno. Ne moreš se zdistancirati od dogajanja, ki se odvija v tvoji bližini in ki vključuje ljudi, ki jih poznaš. Ne moreš. Skušala sem se uležt nazaj, pa me je nekaj gnalo k oknu, da zvem za kaj se gre in da vsaj dobim potrditev, da je vse v redu.

Nato se je z modro lučjo pripeljal še policijski avto. Policisti so z baterijami hodili okoli sosedove hiše in telefonirali, gasilci so bili še vedno v notranjosti. Iz hiše sta prišli sosed in soseda, ki je držala v odejo zavitega dojenčka, ki ga je stiskala k sebi. Skoraj sem zajokala: pa se ja ni otročku kaj zgodilo! Soseda se je z otrokom usedla v policijski avto, njen mož je govoril s policisti. Iz hiše so počasi prihajali gasilci, odprli so okna po hiši.

Nato je pripeljal še rešilec. Soba je bila razsvetjena od modrih luči z ulice, v meni pa je bila tesnoba. Nisem vedela, kaj naj naredim. Naj stopim ven in jima ponudim, da naj prideta z dojenčkom k nam, na toplo. Ji bi to sploh ustrezalo? Kaj je narobe? Kaj se dogaja? Ne moreš kar it ven in spraševat, no, to nikomur ne koristi ali pomaga tisti hip.

Iz rešilnega kombija so prišli trije reševalci v živo oranžnih kombinezonih. V soju avtomobilskih luči so se bleščali odsevniki na njihovih oblačilih. Mamico so z dojenčkom pospremili v rešilni avto. Gasilci so prihajali iz hiše in se pogovarjali s policisti in reševalcem.

Potem nisem mogla več gledati. Ulegla sem se nazaj in stisnila k možu. Pogovarjala sva se o tem, kaj se dogaja, se spraševala, ugibala. Pomislila sva na zahrbtni plin, na kurjenje peči, na ogljikov monoksid. Požara ni bilo videti ali vonjati. Nekoristno ugibanje. Stiskala sva se drug k drugemu, z mislijo na sosedove, da naj bo prosim vse v redu. Z mislijo na to, kako hitro se nam lahko varen svet preobrne.

Spomnila sva se, kako je bilo pred leti, ko je imel najin prvi dojenček nekaj tednov. Zvečer sva dala prekuhavat stekleničke za nekaj minut. A od utrujenosti sva oba zaspala. Prebudila sem se, ker me je dušilo. Ko sem odprla oči, nisem videla ničesar, po stanovanjuje se je plazil črn, pekoč dim. Kašljajoč sem se splazila po tleh k dojenčkovi posteljici in ga stisnila k sebi, vse je bilo v redu z njim. Skušala sem prebuditi moža, pa se ni in ni mogel prebuditi, bala sem se, da mu je dim škodil. Končno je vstal in hitela sva odpirat okna, da smo prišli do zaraka in da bi se dim razkadil. Potem sva se šele spomnila, da sva dala prekuhavat stekleničke. Voda v loncu je izparela, plastične stekleničke so se stopile in spojile v lončevo dno, zelo je smrdelo, s štedilnika se je valil črn, strašno smrdeč in pekoč  dim. K sreči se v kuhinji ni nič vžgalo. Tisti dan sva se zahvalila usodi, ki nas je obvarovala pred tragedijo in takoj šla kupit sterilizator, ki se avtomatsko ugasne sam. V hiši je še dneve jedko smrdelo. Imeli smo veliko sreče.

Pogledala sem na uro. Petnajst do štirih. Ko smo bili sredi mirne noči, zazibani v spanec in toploto naših postelj – se je pri sosedovih odvijala drama. Gasilci so pozaprli okna in odpeljali. Nato so se odpeljali še policisti. Soseda je z dojenčkom prišla ven iz rešilca in reševalci so se odpeljali. Sosedovi so šli nazaj v hišo.

Nisem mogla zaspati. Vesela sem bila, da se je sosedovim vse srečno končalo. Mislila sem na njih, kako prestrašeni so v tem hipu. Mislila sem na to, koliko ljudi žal nima te sreče. Ampak razmišljati “kaj bi bilo če…” ni nikoli smiselno. Vse se je srečno končalo. Pika.

Razmišljala sem o gasilcih, ki sredi noči hitijo na prizorišča nesreč, požarov, življenjskih dram in usod malih ljudi. Na policiste, ki imajo poklic, kjer so dnevno izpostavljeni nevarnostim in tragedijam. Ter na reševalce, zdravnike in medicinske tehnike, ki se srečujejo z najtežjimi trenutki v življenjih ljudi. Ljudi, ki gredo v službo vedoč, da se bo nekaj hudega dogajalo, da bodo reševali in pomagali, tudi če bo s tem ogroženo njihovo življenje.

V nekaj minutah je bila ulica spet mirna in tiha. Kot da se ni zgodilo nič. Kot da sem samo sanjala hude sanje. Otroci niso slišali ničesar. Sicer vedno odprta vrata v njihove sobe sem že prej zaprla, da jih ne bi prebudilo migetanje luči in da jih ne bi prestrašilo nočno dogajanje. Vsakega posebej sem pobožala po glavici in se nečemu nesnovnemu, neobstoječemu zahvalila za mir, srečo in varnost, ki jih imamo. Malo za tem je osemletnik pricapljal v najino posteljo, da ga je strah, da ga je tlačila mora. Objela sem ga, njegova glavica je bila prepotena, tresel se je.

Vse je v redu.

Twitter Facebook

Tags: CO, dim, gasilci, ogljikov monoksid, plin, policija, reševalci

This entry was posted on torek, december 29th, 2009 at 9:53 and is filed under Dogodki in odmevi. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.