Nekaj malega o kulturi, o smučanju in o siru
O kulturi
Osmi februar, na ponedeljek, je en tak kulturno dober praznik. Že v petek smo imeli proslavo v šoli. Ker tavelika nastopa v zboru, je seveda nismo smeli zamuditi. Slike s proslave so klasične: zgonjena šolska telovadnica, zasilni zastor, napis iz stiroporja, otroci ki deklamirajo in pojejo. Kulturno, pač.
Oh, celo proslavo sem se bolj kot ob deklamacijah Urške in povodnega moža, zabavala s črko U, ki je postopoma nekam lezla. Na koncu je bila takole:
Če bi padla dol sredi proslave, bi bilo verjetno veliko smeha in bi bil to dogodek.
O smučariji
Moj predlog, da bi dan preživeli v mestnem muzeju in si šli ogledati Picassoja, je bil družinsko demokratično kategorično zatrt. Na sneg in sonce gremo, so odločili večinsko. Priznam, bila sem partibrejker. Ker sem vedela, da se mi bo milo storilo, saj letos zame ni smuke. Vsi okoli mene v kombinezonih, štorkjavi v pancarjih, pa s smučmi švist švist, jaz sem jih pa lahko samo gledala. Ni pravice na tem svetu, ni!
No, tamalo smo letos spet postavili na smuči. Najprej je neskončno krožila na ringlšpilu:
Potem jo je v “roke” vzela lušna in prijazna smučarska učiteljica Katarina.
In v eni uri se je mala smučala, kot da bi se rodila s smučmi. In je že hotela sama na trak.
Kljub temu, da je bila po dolgem dnevu že tako utrujena, da je kar polagala glavico, ni in ni hotela nehat smučat. Še ko smo jo skoraj odnesli v gondolo za nazaj dol, je vpila, da bo potem ona še doma smučala na hribčku za hišo.
Še nekaj sličic z Vogla, za spomin na lep sončen zimski dan. Kot kaže, sonca spet nekaj dni ne bomo videli.
Wohoo, to so pa moje mokre sanje: bivati en teden v takile koči. Že vidim, kako se izležavam pred kaminom, drva prasketajo, kuhano vino in nageljnove žbice dišijo… Bziiiip. Ampak potem pomislim, kako bi za našo šestčlansko družino vse natrogali sem gor, me pa malo mine.
Ker že nisem mogla smučat, sem skušala malo hoditi po ravnem, s palicami in previdno. Njah, ni šlo kaj dosti, saj valjda na smučiščih ni veliko ravnega. Vmes sem se malo ustrašila telih glasnih divjakov. Lahko bi rekli, da je tip smučal na… well… na snegu:
Še ena kičasta skoraj panorama:
Žal tokrat nisem lastnosmučno preizkusila prog, ampak takole – na oko – je Vogel videti res prijetno smučišče, zelo primerno za družine. Moti le to, da imajo vse žive napise vsepovsod v Comic Sans, mamicujim. Pa malo neurejeno je parkiranje spodaj. Ker smo bili kar pozni, lovili smo popoldanske karte, po 11. uri, smo parkirali čisto nekje daaaaaleč dol, ob jezeru. No, z bližnjega parkirišča je vozil kao-shuttle, v bistvu predelan kombi, pa je bilo kar v redu. Še dve kičasti, ob pogledu na jezero:
No, meni je bila (detajl, pač) všeč tale lesena mizica s plastičnim prtom spredaj. Prav simplastično je poživil to hladno zimsko sivino spodaj, v dolini:
O siru
Kaj o siru? Nič kaj posebnega. Pod spodnjo postajo gondole na Vogel ga prodajajo, tabohinjskega. Pa je šel zajeten kos potem z nami domov. In me zdaj vabi iz hladilnika.
Smučarija z vsemi štirimi otroki hkrati je naporna. Ampak smo se imeli pa super. In tokrat nam je uspelo pozabiti samo ene smučarske palice.
Tags: bohinjski sir, bohinjsko jezero, gondola, kultura, panorama, picasso, prešernov dan, proslava, smučarska koča, smučarske sani, smucarija, smuci, sola, učiteljica smučanja, vogel
februar 8th, 2010 at 22:22
Mene res zanima, kaj je tako čarobnega v comic sans pisavi :lol:
februar 8th, 2010 at 22:27
Romeno, če so v njej napisali vse cenike, pa vse smerokaze, pa vsa navodila, pa… aaaaa. Čarobnega, si rekel? Jžš! :-)
februar 8th, 2010 at 22:32
Se mi zdi, da vsak, ki zna tipkat in malo uporabljat MS office bo najprej sprintal nekaj s Commic sans pisavo lol. Moj kolega je imel neregistrirano lado nivo na vratih pa A4 nalepko z napisom LADA NIVA. Jaz se nisem mogel nehat smejat on pa je bil na to tako ponosen lol
februar 11th, 2010 at 9:53
Če bi bili Nemci, bi Erik Spiekermann gotovo vse postavil v enem od svojih discipliniranih info fontov.
Moj moto je: Live and let live. Zato me Comic Sans čisto nič ne moti, zdi se mi celo, da so izbrali najboljše od vsega slabega na zalogi fontov. Vogel zato ni nič manj fajn, a ni tako.
februar 11th, 2010 at 10:04
Maja, zelo imaš prav. Erikova Meta Pro-Medium bi bila ravno krasna :-)
februar 11th, 2010 at 10:20
AH! Nemogoča si. :P
(ja, Meta je lepa.)
februar 25th, 2010 at 8:41
O ja. Vsi smučajo, samo jaz ne morem. Veliko je že to, da si snegu, a ne? Jaz sem že nekajkrat skočila na Krvavec, pa se kar nekako da preživeti, čeprav sem lahko že kar konkretno šla v breg. In sedaj sem se lotila teka na smučeh. Ni isto. Sem pa na smučkah in na snegu, po koncu odisejade brez zlomljenih reber in celim kolenom z rdečimi lički. :)
Koliko je sedaj po poškodbi? Jaz sem bila namreč tako pridna, da sem šla 4 tedne po artoskopiji (ne po rekonstrukciji) – 7 tednom po poškodbi – že smučat.
februar 25th, 2010 at 20:28
Mojcka, meni ni fino na snegu, če ne smučam. Najprej me zebe, potem me zebe, potem mi je mraz, potem sem premražena, pa na Voglu me vedno zjebe razlika v pritisku, ko gondola tako šoba in imam potem ša 14 dni zamašena ušesa.
Lepo, da se tako uspešno rehabilitiraš. Če bi bil samo meniskus, bi zdaj verjetno že smučala. Žal pa imam razstrgano prednjo križno vez in se je rehab malo podaljšal.