hirkani

Danes sem imela prvi nastop, moj prvi pravi nastop s pevskim zborom. Pele smo na proslavi ob mednarodnem dnevu žensk, osmem marcu, v Cankarjevem domu.

Zgodaj popoldan sem parkirala v Tivoliju in se odpravila proti centru. Veter je čudovito prepihoval ozračje, na grlobol in včerajšnjo vročino sem že zdavnaj pozabila.

Kmalu me je pozdravil s svojimi izrezljanimi brki tovariš Cankar.

Našla sem službeni vhod, kjer smo se počasi zbrale ob dogovorjeni uri. Dekleta in žene. In naša dva muskontarja.

Potem smo se napotile v drugo klet, kjer nas je čakala garderoba. Čisto nov svet. Nekam utrujeno je deloval. Se mi zdi, da kar realno odraža odnos do kulture dandanes.

Mislim, da smo kar prave čarovnice, saj je ob našem prihodu zmanjkalo elektrike. V tistih rovih in kleteh, jej. Ampak taprave ženske (ali bivše tabornice) imajo s seboj v ženskih torbicah tudi kakšno baterijo, pa ni bilo problema.

Označevalni sistem v Cankarjevem domu je hecen. Po dolgih hodnikih, delih zaklonišč in številnih stopniščnih, si lahko našel oder, stage, Bühne, najlažje takole – z napisi in s piltki na vratih:

Najprej smo imeli tonsko vajo in generalko, skupaj s Partizanskim pevskim zborom.

Gospa iz osvetljene sobice visoko tam zgoraj pod stropom dvorane je nekaj govorila, režiser proslave je energično šibal po odru sem in tja.

Neverjetno, kako so se boysi razživeli, ko smo prikorakale na oder.

Skupaj smo vadili Internacionalo, tonski mojstri so med tem prijazno porihtali monitorje, da smo se slišale na odru. Čeprav je občutek precej hecen, ker dejansko najbolj slišiš samo sebe, zbora okoli sebe pa niti ne. Čisto nova izkušnja. Zdelo se mi je, da fušam za umret, ampak zborovodkinja Mateja je bila videti kar zadovoljna z našim petjem.

Dvorana je bila še prazna in videti je bila ogromna. Vsi ti sedeži so bili potem zasedeni vsi do zadnjega.

Potem smo se v garderobi opevale, medtem ko je program proslave že tekel. Nastopile smo namreč v drugem delu, ko smo udarno in pojoč Sestre prikorakale na oder.

Opevanje pred nastopom:

Pred nastopom smo stale v vrstah za odrom, tiho kot miške, ter čakale na naš del. Občudovala sem graciozno in prelepo baletko, ki se je ogrevala za odrom. Majko, kaj je delala s svojim telesom! Tenoristi so uleteli z oblekami v vrečah tik pred nastopom, vzdušje za odrom je bilo zelo, no, tiho, kulturno in v pričakovanju.

Potem smo nastopile.

Pod odrskimi lučmi je bilo vroče, dvorana je bila v temi, tako da nisem mogla videti gledalcev in gledalk. A slišati gromek in dolg aplavz ter to, kako so gledalke in gledalci peli z nami, je bilo fantastično.

Zaključili smo skupaj s fanti. Zapeli smo Internacionalo in Hej brigade. Cela dvorana je stala, pela in ploskala z nami. Neverjeten žur!

Na koncu, ko je bila v predverju še zakuska in zapitka, so fantje iz Partizanskega zbora odnesli veliko ikebano z rdečimi rožami, ki je bila v okras na odru. Ker sem se ravno odpravljala domov, sem slučajno videla, kaj so naredili z njo. Odnesli so jo k spomeniku pri Parlamentu in jo tja položili. To se mi je zdelo lepo.

Že v temi sem se vračala skozi tih Tivoli nazaj k parkiranemu avtu. V daljavi so zavijale sirene. V visokih drevesih so vreščale vrane. Mesto tam zadaj je vrvelo, a v Tivoliju je bilo spokojno. V meni pa je še vedno zvenela Internacionala.

Lepo je bilo priti domov. Mala mi je doma hitela nasproti po stopnicah. V vrtcu je naredila ljubko voščilnico. Tretješolec pa mi je prinesel papirnato rožo. Najljubši je skuhal večerjo.

Twitter Facebook

Tags: ženski pevski zbor, cankarjev dom, glasba, Internacionala, Kombinat, mednarodni dan žensk, oder, osmi marec, partizanski pevski zbor, proslava, zbor

This entry was posted on ponedeljek, marec 8th, 2010 at 21:54 and is filed under Dogodki in odmevi, Impresije, Uzivancija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.