Disleksija
“Eh, to je samo moderen mambling, sami izgovori za lenobo”, je odmahnil z roko znanec najljubšega moža. Ki je vedno tako zelo pameten.
“Vaš sin ima verjetno legastenijo”, je rekla učiteljica v prvem razredu. Malo sem si prebrala o tem, delala s sinom vaje in nam je kar šlo. Malo dobro, malo slabo. Vse do četrtega razreda.
“Lepše piši”, mu je rekla šolska pedagoška delavka, ko jo je učiteljica povabila, da se pogovori s sinom. “Ocene ima nekje v zlati sredini, ni vedenjsko problematičen, ni problemov”, mi je rekla učiteljica.
“Veste, vaš sin je čisto desno usmerjen, vse ima na desno. Ima disleksijo”, je rekla psihologinja po številnih testih in pogovorih, ko smo ob težavah poiskali strokovno pomoč.
Legastenija, disleksija, dispraksija? Ne vemo kaj dosti, kajneda? Niti enega od teh pojmov ni opisanega v slovenski Wikipediji. Legastenija je v bistvu zastarel pojem, v angeški Wikipedii pa najdemo: dyslexia, dispraxia.
Iz besedila Katarine Kesič Okrogla miza o disleksiji, na spletni strani društva Bravo:
“Disleksija (dyslexia) je stanje, pri katerem se pojavljajo težave pri branju, pisanju in črkovanju, kljub povprečnim intelektualnim sposobnostim. Do nedavnega se je v Sloveniji za tovrstne težave uporabljalo poimenovanje legastenija, ki je k nam zašlo z nemškega govornega področja. Danes strokovnjaki večinoma uporabljajo izraz disleksija, ki izhaja iz angleškega jezika, predvsem zaradi dostopnosti angleške literature in informacij na spletu. Težave pri disleksiji so nevrološko pogojene in se pokažejo pri pridobivanju in zavedanju materinega jezika (kasneje pogosto tudi pri učenju tujih jezikov). Disleksija ni posledica znižane motivacije, različnih senzornih okvar, nevzpodbudnega otrokovega okolja ali česa podobnega, lahko pa se pojavlja skupaj z naštetimi faktorji. Čeprav je disleksija vseživljenjska težava, pa se posamezniki uspešno spopadajo z njo, če je odkrita in obravnavana dovolj zgodaj. Veliko posameznikov poišče različne načine za kompenziranje težav in v odraslosti lahko sledijo svojim poklicnim željam.”
Veliko pojmov, večinoma jih sploh ne poznamo. Smo pa že vsi nekje slišali, da je bil dislektik Albert Einstein. Ki je imel hude težave v šoli, danes pa ga častimo kot znanstvenika tisočletja.
V Sloveniji sta odkrito spregovorili o disleksiji mati in hči Jana in Dora Debeljak. Pravkar sem naročila njuno knjigo z naslovom “Predah v gibanju“.
Petra Tomc Šavora na spletnem forumu “Otroci s posebnimi potrebami” na med.over.net pravi naslednje: “Danes se bolj uporablja pojem disleksija kot legastenija. Oba pojma pomenita podobno: motnje branja in pisanja. Z disleksijo sicer bolj opisujemo težave pri branju. Ker pa sta branje in pisanje zelo povezani aktivnosti, z disleksijo opisujemo težave tako pri branju kot pri pisanju. Veliko otrok z motnjami branja ima namreč tudi težave pri pisanju.”
Da ima naš najstarejši težave, smo opazili ob naslednjih znakih:
- se težko osredotoči, tudi za kratek čas
- ima težave z razvrščanjem in razumevanjem zvokov
- ima težave pri povezavi črk in glasu (otrok vidi črko, a se ne spomnii, kako se črki reče)
- motorična nespretnost v prostoru, npr. kolo se je naučil voziti brez kolesc šele pri osmih letih, dolgo je imel težave pri zavezovanju vezalk
- pogosto zameša vrstni red glasov v besedi, besed v stavku ali vrstni red številk (prebere “debel”, namesto “bedel”)
- ne more in ne more brati, sploh ne na glas. Pri desetih letih ne more brati podnapisov na TV. Pogosto ne razume, kaj je prebral.
- zamenjuje levo-desno, spodaj–zgoraj, piše zrcalno
- potrebuje veliko gibanja
- težko sledi infomacijam podanim samo po slušni ali vidni poti
- težave s pisanjem in branjem so se stopnjevale ob pisanju s pisanimi črkami. Še danes si, kljub ogromno vaje, ne zapomni pisanih velikih začetnic. Piše zelo počasi, v besedilu je ogromno napak.
- v šoli ob pisanju “zablokira” in popolnoma neha pisati. Razmišlja, kako se pravilno napiše črka in pozabi na vse ostalo okoli sebe. Če izgubi “rdečo nit, sploh neha pisati.
Pomembno je, da otroku ustrezno pomagamo. Negativna čustva, ki jih doživlja pri neuspehu v branju in pisanju, namreč zamajejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Zmotno je prepričanje, da dislektik potrebuje samo vaje pisanja in branja. Naš fant je zelo bister in vedoželjen, izrazito dober in natančen je v risanju, zelo ga zanimajo naravoslovne in tehnične tematike, zelo rad ima matematiko. Spodbujamo ga.
Ob temle zapisu, na Erminovem odličnem blogu, pa sem prišla na idejo. Včeraj sem vprašala sinovo učiteljico, ali bi jo motilo, če bi sin velike začetnice pisal s tiskanimi črkami, ker si ne more in ne more zapomnit vijugastih črk. Zato je zadnji narek tudi pisal ena, saj je vse zapisal samo z malimi črkami. Kljub temu da zelo dobro ve, da mora biti na začetku stavka velika začetnica, je povedal, da mora tako zelo močno in dolgo razmišljati, kako izgleda ta prva črka, da potem zamudi vse ostale. In potem raje napiše vse enako. Učiteljica pravi, da bi bilo tako čisto v redu. Bomo poskusili, če bo šlo na tak način kaj bolje.
december 14th, 2006 at 8:39
Disleksija baje niti ni tako zelo redka, kot si mislimo. V blažjih oblikah je baje kar pogosta. Motnje, ki si jih opisala, so kar prave zanjo. Otrok bo žal moral več delati, da bo imel lepe ocene in da mu bo uspelo, predvsem zaradi koncentracije. Kolikor sem zasledil mu lahko precej pomaga tudi interdisciplinarno učenje (a se tako reče, če je mišljeno učenje prek različnih medijev – zvok, zapis, film,…). Ter delo. Lepo je videti, da je učiteljica razumevajoča. Neuspehi in graje bi namreč stvar samo poslabšali (“Saj sem se učil več kot ostali, pa mi ni uspelo”). Hkrati pa tudi ne smeš dovoliti, da bi prišlo do izgovorov (“Seveda sem slabši, saj imam disleksijo”).
Wikipedia še nima vnosa o tem? Bom poskusil poiskati literaturo, da bomo spremenili situacijo…
december 14th, 2006 at 11:26
Luka, res je.
december 14th, 2006 at 15:49
Ermin blogu pa je res super. Hirkani, hvala za ta namig.
Knjiga Predah v gibanju je super. In res je, da je “disleksija vseživljenjska težava, pa se posamezniki uspešno spopadajo z njo, če je odkrita in obravnavana dovolj zgodaj. Veliko posameznikov poišče različne načine za kompenziranje težav in v odraslosti lahko sledijo svojim poklicnim željam.”
Kompenzacije so različne. Word s podčrtovanjem napačno napisanih besed je za disleksike super iznajdba.
Ubogega Einsteina pa vtikajo vsepovsod. Eni ga disleksija,drugi za avtista. Je pa res, da se je naučil brati šele z 11 leti in da je tudi računal na svoj način.
december 14th, 2006 at 17:52
Pika tudi to je res. Je pa lažje pri duši, ko veš, da je nekomu uspelo preiti prepreke.
januar 29th, 2007 at 11:56
Ja disleksija je nakaj, kar je morda sedaj bolje prepoznano v šolah, kot je bilo za časa moje mladosti. Ne glede na to, da sem stara 26 let imam še sedaj probleme z branjem, še posebej na glas in tudi podnapis na TV so včasih nočna mora… sem se pa zato hitreje naučila govoriti angleško saj sem bila prisiljena poslušati jezik in se ga naučiti razumeti. Še sedaj dobivam komplimente o moji izgovorjavi in posluhu in v šoli nikakor niso razumeli zakaj imam slovnico komaj 2 ustne ocene pa vedno 5. Čeprav so mojo disleksijo odkrili še kar zgodaj, bila sem stara okoli 8 let mi v šoli to ni kaj prida koristilo. Zmeraj so me zmerjali z leno in neumno in halo efekt slabih ocen mi je sledil vse do srednje šole. Vse skupaj sem rkar uredu preživela in sedaj se matram končati svojo diplomo pri povprečju 7,8 (ni idealka ni pa slabo). Morda vse skupaj ni bilo najbolje za mojo samozavest, vendar jim nikoli nisem pustila, da bi bila tretirana kakor koli drugače kot ostali in to me je naredilo v fajterko, ki se bori za čisto vse kar ima. Tudi ocena 2 je lahko vredna zlata, če si se za njo resnično boril. Moji spomini na šolske dni niso lepi, so me pa naredili to kar sem danes.
januar 29th, 2007 at 12:20
Katra, res hvala za dragoceno izkušnjo.
Res veliko preveč otrok je zaznamovanih tako.
Vesela sem, da si ti uspela, daleč si prišla.
Res je: ocene so kasneje v življenju čisto nepomembne. Ko se enkrat zaposliš, nikogar ne zanima, koliko si imel slovenščino v OŠ ali matematiko v SŠ.
oktober 16th, 2007 at 0:17
Mogoce ti bodo moje izkusnje kaj pomagale. Zase ne vem ce sem dislektik. V OS so z mano v zvezi omenjali tudi logestenijo, vendar nismo doma kaj dosti panicirali s tem v zvezi. Vse tisto, kar si napisala za svojega otroka, je v bistvu enako, kar se je dogajalo tudi meni, poleg tega da sem se jecljal in imel epilepsijo. Za epilepsijo so me zdravili 7 let na koncu pa ugotovili da je najbrz nisem imel.
Trenutno sem star 40 let stanje pa je tako:
- jecljanje je prakticno izginilo, ko sem zacel govoriti zelo naglas in veliko, s cemer sem pridobil samozavest in ni bilo vec vzroka za jecljanje.
- logestenija / disleksija je pa takole.
V 5. razredu sem imel tezave z Anglescino (in tudi cirilico). Oce je pobesnel in sva cez poletje predelala kompletno knjigo anglescine se enkrat. Od takrat nisem imel nikoli vec tezav z jeziki, anglescino sem opravil aktivni izpit, govorim nemsko, italijanscina pa mi je hobi v zadnjem casu. Slovenscina v soli je bila vedno slaba, dokler nisem ugotovil, da lahko pisem spise samo o stvareh, ki so se mi zgodile, ne pa nekaj hipoteticnega.
Berem lahko zelo hitro vztrajno in veliko, ce me zadeva zanima in me v to nihce ne sili.
Ce pa moram nekaj prebrat na glas (npr pravljico svoji hcerki) sem pa mrzel.
Lahko pa zadevo povem na pamet, ce jo le enkrat preberem. Zato *bereva* samo pravljice ki jih znam na pamet, ce jih pa zmanjka, se pa kaksno *zmislim* sproti :-)). Imam tudi zelo bujno domisljijo, ki se sprozi ze ob najmanjsih drazljajih iz okolice.
Pisem se vedno zelo pocasi. Uzivam v kaligrafiji, opazil pa sem da pisem zelo hitro crke na dlancnikih (ki so optimirane za hitro pisavo). Ker dlancnike tudi precej uporabljam, sem nezavedno spremenil tudi osebno pisavo. Tako tudi *normalno* pisem precej hitreje. S tipkanjem pa nimam nobenih tezav.
Ravno tako kot tvojemu sinu, mi je vsec tehnika, naravoslovje (razen kemije) in risanje/grafika.
Moram pa omeniti, da sem pri stvareh ki me zanimajo zelo vztrajen, a ko me ne zanimajo vec,
jih pustim in jih ne dokoncam. Tako sem prisel do konca faxa (naredil vse izpite), diplome pa nisem nikoli oddal … kriza!
Poslovno sem se nasel. Preko gradbenistva, sem zabredel v racunalnistvo, preko tega pa v grafiko, design in marketing. Ker slabo prenasam ponavljajoce stvari, je to podrocje super zame. Vsak projekt je nekaj novega, ce pa se zacne ponavljati, ali pa je treba biti natancen pa angaziram pomocnike,
da naredijo stvari, ki jih ne maram delat. Zaenkrat mi kar znese.
S koncentracijo je pa tako. Sta dva ekstrema in nic vmes … al me zanima, al pa ne. In temu primerna je tudi koncentracija 100% al pa 0% … si ne morem pomagat.
—–
Mogoce bodo tele moje izkusnje kaj v pomoc pri vzgoji tvojega otroka.
Predvsem bi ti rekel to. Ce je to kar opisujes disleksija, jo imam tudi jaz in to ni nobena katastrofa. Zgradit moras malo visji nivo samozavesti (jaz recimo glasno govorim).
Zelo pa pomaga sport, ki te navadi reda, ob uspehih dobis samopotrditev torej tudi samozavest. Pa se ena bistvena stvar. Navadis se *grist* … ce ne gre prvic, gre pa drugic ali tretjic. V svoji mladosti bi edino spremenil to, da bi *treniral* kaksen sport (ker ga nisem smel zaradi domnevne epilepsije).
Pa se to … pri meni je zelo kontraproduktivno ce se me v nekaj sili, ker tega takrat sploh ne naredim.
Zelo dobro pa take stvari opravim kasneje v hudi paniki, ko vem da sem ze vse *zamocu*, in se spravim zadevo resit. Takrat me stvar zacne zanimat in funkcioniram neverjetno zanesljivo hitro in nadpovprecno.
oktober 16th, 2007 at 5:10
Tomaž, pozdravljen in res najlepša hvala za prijazen in realen komentar!
Moj komentar bo kratek, ker se pakiram za na konferenco v Novem sadu, ura je pet zjutraj. Več bom napisala ko se vrnem.
Vse, kar si napisal, zelo drži. Sina spodbujamo, ne silimo, zanimajo ga le točno določene stvari, aktivno se ukvarja s športom. Kar pa ga ne zanima – ne obstaja. Hmmmmm, v tem ko si opisal na kakšen način deluješ, pa sem zelo našla tudi samo sebe :- )
november 4th, 2007 at 12:02
jas nevem če imam disleksijo.čaprav sem prebrala zelo dosti knjig ševedno neznam doro brati,nevem kaj je lava in kaj desna in pogosto zamešam b in d.a mislite da imam disleksijo
november 4th, 2007 at 12:12
jas nevem če imam disleksijo.ampak še vedno neznam tako dobro brati na glas,tudi zelo dosti slavničnih napak imam v spisu, navem kaj je leva in kaj desna in vedno zamešam d in b.ampak prebrala sem že zalo dosti romanov.stara sem 12 let
november 4th, 2007 at 19:25
Ana, najlepša hvala za tvojo izkušnjo. Kaj pa pravijo tvoji starši?
november 5th, 2007 at 14:55
moji starši so rekli učitelici naj opravim test za disleksijo. učitelica je rekla da je nimam ne da bi me preiskusila. potem pa so jo vprašali če je že učila otroka z disleksijo in je rekla da ne.zdaj nevem če jo res imam ali ne?
november 5th, 2007 at 15:14
Mojega sina je psihologinja v ZD testirala in potrdila.
november 5th, 2007 at 17:08
Ljudje, z disleksijo,naj bi imeli dominantno desno polovico možganov. Na linku, ki ga navajam, je povezava na internetno stran s sliko plesalke, ki se vrti. Dislektik, bi potemtakem videl, da se ta plesalka vrti v smeri urinega kazalca. Drugi ljudje pa obratno od urinega kazalca. Nekaterim pa se zdi, da se nekaj časa vrti v eno smer, nato pa v drugo.
Link: http://www.news.com.au/heraldsun/story/0,21985,22556281-661,00.html
november 5th, 2007 at 17:36
Tudi (mi) levičaji naj bi imeli dominatno desno polovico možganov.
Jaz vidim plesalko, ki se čisto lepo vrti v smeri urinega kazalca, pa nisem disleksik.
Vsekakor se zelo pogosto zgodi, da levičarje hitro obtožijo za dislektike. Preden se podate v medicinske vode, preverite, če morda težave le niso posledica uporabe druge roke.
Jaz sem v knjigi spodaj našel kar nekaj besedila na to temo:
http://www.anythingleft-handed.co.uk/acatalog/the_lefthanders_handbook.html
LP, B
november 5th, 2007 at 18:14
Bojan, hvala za zanimivo opozorilo.
Poraja se mi vprašanje; ali se ve kakšen delež predstavljajo ljudje z dominantno levo hemisfero, kakšen je delež ljudi z dominantno desno hemisfero. Koliko je tistih, ki uporabljajo obe enakovredno? In končno ne vem odgovora: kako, da je v naši civilizaciji prišlo do dominacije ene od obeh možnosti (oziroma treh možnosti)in vse teče le po enem “kopitu” (pisava, orodja, način razmišljanja, delovanja) Mogoče ta različnost sploh ne bi smela spadati v domeno zdravnikov, psihologov in podobnih, torej kot neko odstopanje od normale.
november 5th, 2007 at 21:16
Ivan; načeloma naj bi bila desna hemisfera bolj dominantna pri tistih, ki so bolj levičarji (pozor, levičar != levorok) in obratno.
Če sklepam glede statistične podatke o levičarjih in levorokih osebah, bi se moral ta delež gibati med 10 in 20 odstotki.
Vsekakor je pa moje osebno mnenje, da se na “leva/desna hemisfera” daje veliko preveč poudarka, saj morajo v končni fazi obe sodelovati, da človek normalno deluje (npr. v eni je center za govor, v drugi pa center za razumevanje), tako da je tista “dominantnost” najbolj verjetno zelo rahla.
november 6th, 2007 at 8:25
Bojan. Problem zna biti v tem, da je družba vedno na nek način zavračala različnost, jo skušala zatreti. Kako dolgo je trajalo, da so levičarji postali enakopravni desničarjem, pa še danes levičarjem ni na voljo vse to, kar je desničarjem.
november 6th, 2007 at 15:37
Ne vem, kako je sedaj — bomo videli čez par let, ko gre “tamau” v šolo –, vendar svojčas tovarišice niso imele niti razumevanja niti izkušenj za delo z drugačnimi.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je pisanje z nalivnikom v levi roki res grozljiva prigoda: poleg tega, da nalivnik ne deluje in da se listi trgajo, tudi vse sproti zapacaš z roko.
Ena taka cvetka je bila, ko sem v podaljšanem bivanju odnesel zvezek z vprašanjem učiteljici, ki ga je prijela, kazala celemu razredu in govorila: “Poglejte, kako Bojan piše! Kot da bi srake skakale po zvezku.”
Vsekakor sedaj vem, da je vsakršnim težavam potrebno posvetiti precej več pozornosti in da če se starši sami ne zmigamo, je brezupno pričakovati, da bodo kaj naredili profesorji. Torej, v primeru levičarstva (vse zgleda, da bo tudi naš sin levičar) priskrbeti škarje, ravnila, pisala za levičarje, seznaniti učitelja s tem in poskrbeti, da otrok zaradi tega ne bo imel večjih težav.
Takisto velja za disleksijo: posvetiti več časa otroku, poskrbeti, da obvlata te osnovne veščine in da se s tem nauči živeti ter da so učitelji s tem seznanjeni in da ga ne zmerjajo za lenega, da se ne trudi dovolj ipd.
november 6th, 2007 at 17:30
Ivan in Bojan, hvala za zanimivo debato, ki sta jo razvila v komentarjih.
Sama plesalko vidim vrteti v smeri, nasprotno urinega kazalca. Sem pa morala prej fajn gruntat, katera je ta smer :- )
Bojan, hvala za opozorilo. Ker sem sama obojeročna, pišem in uporabljam lahko enakovredno obe roki, nikoli temu nisem posvečala kakšne posebne pozornosti. Noben od mojih štirih otrok pa ni levičar.
Hvala ti tudi za link na zanimivo knjigo.
Ivan, mislim, da sem te podatke (delež dislektikov) že nekje prebrala, pa nisem čisto prepričana če so točni, ker različni viri namreč navajajo zelo različne podatke. Veliko informacij in člankov je moč prebrati na straneh društva Bravo.
Tine, res je, za levičarje še vedno ni na voljo dovolj prilagojenih predmetov. V bistvu sama vem samo za škarje in nalivnike, pa računalniko miško se tudi ta preklopit.
V komentar bom zapisala tudi krajši povzetek mejla, ki sem ga ravno včeraj napisala Tomažu, ki s eje oglasil v komentarjih zgoraj…
Tale zapis na blogu o disleksiji je nastal že več kot leto dni nazaj. Medtem smo s sinom šli skozi ‘postopke’ pri psihologinji, logopedinji in psihiatrinji. Diagnoza: disleksija, a otrok da je dobro prilagojen. Dobra prilagojenost gre seveda zagotovo na račun našega truda in dodatnega dela z njim, pa tudi njegove zagnanosti. Posebne šolske pomoči ni deležen, ker ima ‘dobre’ ocene (trojke, štirice).
To, kar sem želela bistvenega povedati je to, kako zelo pomembno je, kakšen učitelj dela s takšnim otrokom. Sama nisem nek agresiven starš, ki se z vsemi sredstvi ‘bori’ za svojega otroka, ampak sem raje delala z otrokom samim, se posvečala njemu, kot pa nesmiselnim bitkam s šolskimi mlini.
Letos, ko hodi v peti razred (osemletke) in ima pri vsakem predmetu drugega učitelja, je stanje mnogo, mnogo boljše. Sploh pri slovenščini, kjer je učiteljica s posluhom za otroke, jih upošteva kot posameznike in ne ocenjuje le slovnične pravilnosti zapisanih besedil, ampak tudi njihovo sporočilnost in domišljijo. Tako je enajstletnik prvi spis pisal celo štiri (prejšnja leta nikoli več kot dve), kljub številnim napakam, ker je bila zgodba dobra in je imela postavljeno pravilno strukturo. Prejšnji teden pa je prvič sploh in povsem prostovoljno, sam od sebe, prebral celo knjigo. Kako zelo je pomembna le pravilna in pozitivna motivacija ter pristop!
Vsem še enkrat najlepša hvala za komentarje, vaše konkretne izkušnje in znanja so vedno dragocene. Veliko ljudi zaide na ta blog zapis z iskalniki, ko iščejo s ključnimi besedami ‘disleksija’ ali ‘legastenija’ in doda svoje izkušnje. Verjamem, da je tudi marsikomu drugemu v veliko pomoč.
november 6th, 2007 at 19:05
a mi povesta kakšen je test disleksije
november 9th, 2007 at 16:20
ker moja hčerka jo ima jaz pa nimam časa ba bi šla na test? hvala za odgovor
november 9th, 2007 at 16:41
Nina, žal ne vem kaj dosti kaj sta počela, ker je psihologinja testirala sama z njim. V ene treh urah je izoblikovala mnenje in mi ga na koncu podala.
november 10th, 2007 at 21:53
ja hvala
november 27th, 2007 at 18:40
Pozdravljeni! Za ugotavljanje disleksije je primeren Šalijev test. Sama sem študentka defektologije in sem ga uporabljala tekom prakse. V njem so naloge kot so prepisovanje stavka, pisano in tiskano, pisanje nareka – par stavkov s težjimi besedami, branje tiskanih črk, krajših in daljših besed, naloge slušnega razlikovanja in razčlenjevanja besed – črkuje besede, pove katera črka je na začetku besede, katera na koncu, branje števil, branje besed, ki jih otrok ponovi – za ugotavljanje morebitnih težav kratkotrajnega pomnenja….
Povedala bi tudi, da levičarstvo nikakor ni pokazatelj UT, je pa zato lahko ambidekstrija ali obojeročnost, ko sta obe možganski hemisferi enako razviti. Pri majhnem otroku je to kar normalen pojav, vendar se do 7. leta razvije ena hemisfera bolj od druge. Včasih pa je potrebno tudi malo počakat, da se razvije, zato ni razloga za paniko, če je otrok okrog 7. leta še obojeročen.
Mislim, da je največji problem na šolah, ker nimajo defektologov, učitelji so nemočni, saj niso usposobljeni za takšno pomoč.
Lep pozdrav! Saša
november 27th, 2007 at 22:03
Saša, najlepša hvala za več informacij.
september 10th, 2008 at 11:38
vidim da ze eno leto na strani ni novih postov ampak vseeno upam, da bo kdo slucajno zasel na to stran in mi skusal odgovoriti.
opazila sem da vsi v kontekstu s tem stanjem izpostavljate težave z branjem in pisanjem. sama sem stara 23 let in nikoli nisem mela resnejših problemov kar se tiče materinega jezika. ze v osnovni soli sem obiskovala bralno značko in tudi sedaj preberem ogromno knjig, saj mi je to v interes in veselje.
vendar imam druge zelo specifične tezave kar se tiče spomina in pomnjenja ter ogromne tipicne dislekticne tezave pri ucenju tujih jezikov (zamenjujem crke pri pisanju ter pri prepisovanju, ne morem glasno brati oz. berem s predvidevanjem, zelo tezko si zapomnim nove besede itd).
imam probleme tudi pri pomnjenju podatkov.
ne glede na to da koncujem faks se v zivljenju nikoli nisem mogla nauciti postevanke, ne poznam nobenega rojstnega datuma razen svojega, poznam 2 pomembni zgodovinski letnici, nobene telefonske stevilke razen svoje, sem totalno nesposobna za ucenje po t.i. alinejah, ne poznam odnosov med meseci v letu (kateri je prej, kateri kasneje), ne poznam odnosov med crkami v abecedi (katera je prej, katera kasneje), ne locim leve od desne, ne morem memorirati nepravilnih glagolov, skoraj nemogoče mi je pomnjenje priimkov…
kljub temu da sem nastela le pescico tezav, seveda ni tako hudo, saj nimam problemov z ucenjem in pomnjenjem stvari v kontekstu. :) zivim povsem normalno zivljenje, gibljem se v druzbi izobrazenih ljudi, ukvarjam se z umetnostjo in fotografijo, ter kot sem ze rekla koncujem faks…
zanima me kaj pravite na moje tezave in ali jih lahko povezujem z disleksijo ali ne?
september 10th, 2008 at 12:38
Naja, pozdravljena. Stran je živa in zapisi so na njej še vedno pogosti, poglej na http://www.zibelka.si/blog :-) zato je tvoj komentar opažen, ne skrbi.
Naja, mislim, da je potrebno in najbolje, da tvoje težave preuči in presoja za to strokovno usposobljena oseba. Začni pri osebnem zdravniku, ki ti bo dal napotnico za k specialistu pravega profila. Pri specialistih potem opraviš posebene teste, kjer se potem ugotavlja, za kakšne vrste težave gre.
november 29th, 2008 at 11:45
Pozdravljeni, vsi skupaj,
če boste tele komentarje prebrali od začetka, sem v letu 2006 omenjena kot soavtorica knjige Predah v gibanju, ki sva jo skupaj s hčerko doro napisali. Piševa tudi o disleksiji, ker sva obe ‘potrjeni’. Testirala naju je prof. dr. Ana Krajnc, ki disleksijo znanstveno raziskuje.
Čeprav nisem vseh komentarjev natančno prebrala, iz vsega bolj ali manj izhaja, da imajo ljudje z disleksijo težje življenje. Torej osredotočanje na slabo.Zato tu ne bom prav nič dodajala, bom pa dodala tisto, kar je BISTVENO bolj pomemebno in o čeme piševa tudi s hčerko v najini knjigi. To, da imamo disleksiki – to je ena od bistvenih značilnosti – POSEBEN DAR, ki je močneje izražen kot pri analitično razmišljajočih ljudeh. Zato je med vodilnimi umetniki, menadžerji itd, 50 odstotkov !!!! disleksičnih, žal pa tudi med zaporniki 40 odstotkov iz česar sledi, da svoj POSEBEN DAR lahko razviješ v dobro ali pa v slabo smer.
V polemiki, ki sva jo preko revije ONA imeli z društvom Bravo je bilo prav to, da so oni skušali iz disleksije nparaviti nekakšno invalidnost, midve pa trdiva, da smo POVSEM NORMALNI, da pa smo drugačni, da je treba odkriti DAR. ki ga imamo in ta dar razvijati. Tu pa je naloga staršev in potem še učiteljev v šoli tako zelo pomembna. Zato je pomembno disleksijo odkriti, se je ne sramovati, poiskati svoj talent in ga razvijati. Žal pa je šola za disleksične otroke dokaj neprijazna, odvisno od učiteljev, vendar vsak povprečno bister otrok lahko po nekaj letih prebrede težave in naredi šolo kljub temu, da ne zna poštevanke ( jaz je ne znan še pri šestdesetih, saj razvije nadomestne strategije, s katerimi dosega uspehe. Moja hčerka ima precej močneje izraženo disleksijo kot jaz, pa je bila ves čas odličnjakinja. Res pa je, da sem ji jaz mnogokrat lahko pokazala svoje nadomestne strategije ( čeprav takrat nisva vedeli, da sva disleksični) in delovale so tudi pri njej.
Torej, dragi moji bratje in sestre v disleksiji, smo drugačni, toda nismo slabši. Zavedajte se tega, ne dovolite, da vam ozka miselnost ljudi, ki smatrajo, da so samo oni ‘normalni’, ne zagreni življenja. Poiščite področje, kjer ste močni, kjer imate izrazito sposobnost in jo razvijajte. Predvsem pa se ne smilite sami sebi in ne dovolite, da vam nekdo dokazuje, da česa ne zmorete. Česar ne zmorete po analitični poti, boste zmogli s pomočjo nadomestne strategije.
Upam, da bo tudi v Sloveniji končno prevladalo mnenje, da nosi disleksija nekaj hudo pozitivnega v sebi. Nismo invalidi, nismo manj sposobni. Smo drugačni, drugačnost pa bogati.
november 29th, 2008 at 12:37
Jana, hvala. Res je, disleksije pri nas sploh ne omenjamo več in se z njo ne ukvarjamo. Ukvarjamo se z otrokom.
Zdaj je v sedmem razredu in ima težave pri angleščini, ostalo pa še kar pelje. Res je, ima številne talente in sposobnosti, na teh področjih ga spodbujamo.
december 1st, 2008 at 11:32
Saj ne vem, v kakšnem obsegu in kje naj začnem. Naj bo na začetku.To se vedno najbolje obnese. Imam sina, starega 11 let, kar pomeni, da se trenutno borimo v 6. razredu. Prvi in drugi razred smo zvozili brez posebnih težav, v tretjem razredu pa se je začelo bolj konkretno branje na glas in tam nekje se tudi začne naša zgodba o disleksiji. Mislim, da je precej klasična. Učiteljica nas poveže s šolsko svetovalno delavko, ta nas napoti v ustrezno ustanovo, kjer izvedejo testiranje in potrdijo to, kar smo na tihem pričakovali, namreč, da ima naš otrok disleksijo. Potem sledi psihološki testiranje z namenom, da bi ugotovili, kaj je tisto njegovo, torej, kaj je njegova »bergla« in kako naprej. Testi so pokazali nekatera odstopanja od povprečja navzdol, prav tako pa zelo izrazita odstopanja navzgor. Učiteljica v 4. in 5. razredu je bila precej zahtevna, a dokaj razumevajoča obenem, sin je navadno prvi dobil v roke kontrolno nalogo in jo zadnji oddal. Učiteljica se je večkrat sprehodila mimo njega in preverila kaj in kako mu gre. Pomagala mu ni veliko, le roko je držala nad njim, pa je šlo. Ocene pa: ustno v glavnem petice, pisno pa trojke in štirice. Sinu sem večkrat omenila možnost pisanja kontrolnih nalog ločeno od ostalih, pri drugi učiteljici, a te pomoči ni hotel sprejeti. Rekel je (in še vedno pravi), da ima raje dvojke, kot da bi šel iz razreda ven. S tem ima najbrž precej opraviti šolska klima in kako na to gledajo sošolci, prav tako pa sin nikoli (ne v šoli, ne kje drugje) ne želi izstopati. Moram pa poudariti, da je borec (za razliko od njegove starejše sestre). Je motiviran in dela, sprejme mojo in moževo pomoč in je uspešen (za otroka s tovrstnimi težavami). Na razredni stopnji je torej nekako šlo. Na predmetni stopnji pa je težje. Težko je redno komunicirati z vsakim učiteljem posebej. Kako torej naprej? V usmerjanje (kar je za sina najhujša kazen)? Delati naprej tako kot sedaj in prisluhniti samo sinu, čeprav mi v svetovalni ustanovi pravijo in dokazujejo, da sem neodgovorna in da je usmerjanje edina prava pot. Se mi samo zdi, ali je res, da so tovrstni strokovni delavci usmerjeni bolj v to, da primer čim prej zaključijo? Zdi se mi, da govorim in da me ne slišijo. Sin me sprašuje, zakaj mu psihologinja na vsak način hoče dopovedati, da dela preveč in da so zanj slabše ocene dovolj dobre. Sprašuje me, če je neumen ipd. Sama veliko delam z njim, obenem pa se strogo držim tega, da nikoli ne delava več, kot je pripravljen sam. Imava tudi dogovor. Utrujenost meriva z lestvico od 1 do 10. Če reče, da je utrujen za 7, začneva zaključevati z učenjem, če je utrujen za 8 zaključiva npr. stavek, kar pomeni minuto dela, če pa je utrujen za 9 ali 10, zaključiva takoj. Če ima slab dan, ima pač slab dan in šolo pustimo pri miru. Povedati moram tudi, da ima pri 11 letih bolj dovršene načine učenja, kot njegova starejša sestra, ki nima težav. Je to, da je pripravljen delati res tako slabo? Zdi se mi, da hodim po tako tankem ledu… Je res bolje, da se nekoliko umaknem in dam prostor zunanjim? Sem res jaz tista, ki hoče vse držati v rokah? Šestega razreda ni začel slabo, ocene so zaenkrat na nivoju petega razreda. Na pustim stvari teči, tako kot so tekle do sedaj in ukrepam, če se bodo začele večje težave? Res ne vem, kako naprej!
Marbo
maj 5th, 2009 at 21:30
Mene pa zanima, ali se z leti stanje slabša. Brati sem se naučila šele v petem razredu, prej sem vso snov znala na pamet. Za pisanje in pomnenje besed sem iznašla poseben sestem. Brez problemov sem končala faks in bila uspešna na svojem področu. Sedaj se bližam 50. in opažam, da se stanje slabša. Vse težje berem, pri pisanju zamenjujem črke, kratice mi ne grejo.. Bojim se, kako bo v prihodnje, saj imam do penzije še veliko let. Je pa nerodno, če na predavanju za stranke namesto ‘mesec’ napišem ‘meces’.
Mrija
maj 5th, 2009 at 21:41
Marbo,
zelo mi je žal, a sem komentar opazila šele sedaj, ko je z Marijinim vprašanjem prišel na vrh. Tako dolgo je že, ko smo se “pogovarjali” o tej temi tule. Na vprašanja vam žal ne znam odgovoriti. Zanima pa me, kako ste potem ravnali.
Marija, tudi vam žal ne znam odgovoriti. Priporočam vam, da se najprej posvetujete s strokovno usposobljenimi osebami.
julij 9th, 2009 at 12:47
Pozdravljeni,
Imam težave pri katerih sem se začela spraševati ali imam kakšno blažjo obliko disleksije. V mladosti nisem imela težav (razen s tem, da so me označili za površno in da sem si težko zapomnila številke), sedaj se mi pa vedno bolj pogosto dogaja, da obratno preberem številke (recimo 23 preberem kot 32, čeprav v glavi vem, da je to 23), začela sem mešati črke pri tipkanju (velikorat obrnem dve črki), težko se skoncentriram in vedno težje se izražam, ker misli prehitevajo usta. Moram se prav ustaviti, vdihniti in se skoncentrirati kako bom stavek oblikovala.
Zanima me, kako se testiraš za disleksijo? Kam se moraš naročiti, kakšen je postopek, kako dolgo traja. Ne želim nobene potuhe (življenje se živi na polno, mar ne), želim le ubesediti to kar se mi dogaja ter pridobiti kakšen nasvet, kako se izognem napakam. Po poklicu sem progamer in me moje sedanje “stanje” ne ovira pri poklicu, saj imam problem le z izražanjem mišljenja, kot pa z delom samim.
Najlepša hvala za pomoč!
julij 13th, 2009 at 11:46
Mojca, žal ne vem kako gre to pri odraslih. Pri otrocih ti da pediater napotnico za psihologinjo v lokalnem zdravstvenem domu, ki stestira otroka in po potrebi pošlje v nadaljno obravnavo na Otroško psihiatrijo na LJ Polikliniki. Priporočam tudi, da prebereš kaj več na spletnih straneh društva Bravo.
september 18th, 2009 at 14:48
Pozdravljeni!
Sem mati 8-letnega otroka (sedaj na začeteku 3. razreda), za katerega sem sama posumila že pred dvema letoma, da ima disleksijo. Učiteljica noče še vedno o tem nič slišati, samo kar naprej poslušamo, kako je treba več vaditi. Zaradi tega sem lani ubrala drugo pot in sva obiskovala defektologinjo in psihologinjo v zdravstvenem domu. V psihološkem testu se je potrdilo, da je na večini področjih zelo nadpovprečen, ponekod pa daleč pod povprečjem (orientacija in kratkoročni delovni spomin).
Letos sem na šoli zahtevala, naj naredijo test za disleksijo. Upam, da bom tako lahko dosegla vsaj nekatere poenostaviteve za najbolj mučna opravila (zanke pri pisani črki k, velika tiskana začetnica namesto pisane, da se mu pri matematiki prebere besedilne naloge ali vsaj zapiše številske podatke v njih s številkami in ne z besedo, da se mu upošteva pravilen rezultat tudi če zrcali številke…)
Bomo videli. Mogoče jim je težko dopovedati, ker otrok stvari zelo dobro kompenzira in se verjetno poznajo učinko najinih vaj.
Vadila pa sva po mojem občutku in logiki, vse skozi igro:
- razne igrice z zamenjavo glasov ali na enak prvi oz. zadnji glas (npr. ta čas ko se vozimo ali hodimo),
- pisanje črk na veliko z npr. debelimi čopiči na risalni papir, z vodno puško po asfaltu,
- računalniške igrice Vislice in Stavnica,
- besedam ugotavljava zloge,
- za grafomotoriko razne igrice z žebljički, lego kockami, zabijanje pravih žebljev v desko, kačice ipd. iz mase das, risanje z barvami za steklo
- za utrjevanje številk igra s kartami (Enka), človek ne jezi se in podobne,
- bereva 10-15 min na dan, dostikrat stripe in tako da jaz preberem en oblaček, on pa drugi,
- igre iskanja po stanovanju (na listek napišem navodilo npr “poglej v lijak v kopalnici”, tam pa ga čaka naslednji listek z navodilom in tako 5-8 krat),
- računanje vadiva tako, da mi on pove račun, jaz pa moram izračunati, potem pa on kontrolira, ali je prav ali ne (niti se ne zaveda, da računa seveda tudi sam in je velik hec, ko se “zmotim”)
ipd.
Zaradi obračanja številk v dvomestni številih pa sem mu večkrat razložila, da je slovenščina (v nasprotju z večino tujih jezikov) glede tega nerodna in naj si številko npr. dvainštirideset predstavlja štirideset-dva; da je pri zapisu ni obrnil, pa je nekaj časa nosil zapestnico (punk izvedbe – je bil še večji frajer) na levi roki – s te strani se začne pisati večje stotice oz. desetice v številu (iz te smeri pa gre tudi pisanje).
Precej na dolgo sem se razpisala, a morda bo komu v pomoč. Zahvalila bi se Jani Debeljak za njene spodbudne besede (moram takoj prebrati tudi knjigo). Tudi sama mislim, da so v dislektikih velike možnosti.
Imam pa tudi jaz prošnjo: Zaprosila bi tiste, ki so razvili učinkovite nadomestne strategije, da nam o tem kaj povejo, da ne bomo sami izumljali že izumljenega. Težave imava še vedno z branjem (saj gre, a grozno počasi), pisanjem (predvsem pisanih črk, počasi in ogromno napak) in z zrcaljenjem številk in črk. Rada bi ga priučila tudi pisati na računalnik, a gre počasi, ker izgublja pa čas z iskanjem črk na tipkovnici. Pa še to: kaj menite o BrainGym-u?
Lep pozdrav, Jana
september 18th, 2009 at 18:43
Jana, pozdravljena. Hvala, ker si zapisala svojo izkušnjo.
Sin je zdaj v osmem razredu, nekako furamo, brez posebnih prilagoditev, z disleksijo se že nekaj časa ne ukvarjamo več. Bere še vedno ne rad. Pred testi se vsedeva skupaj in greva ustno skozi šolsko snov, ima odličen spomin. Nekaj problemov ima pri angleščini, kjer kljub vajam, angleške besede zapisuje še vedno fonetično.
Vidim, da si že veliko storila za tvojega sina in ti želim čim manj frustracij pri prebijanju skozi naš šolski sistem.
Prilagajanje dislektikov jemljem izrazito kot pozitivno in spodbujam otroka na področjih, ki ga zanimajo in kjer cveti. Letos je vzel npr. za izbirni predmet klekljanje :-)
september 18th, 2009 at 18:54
Prijateljica mi je lani vsa žareča zaupala, da obstaja ena sama knjiga, ki jo njen disleksični sin prebere z žarom in brez težav.
Res je, odgovor je bil Harry Potter :-)
Ker ne vem dovolj o disleksiji, je nisem spraševala za podrobnosti, zato tudi ne vem, ali je HP čudežna knjiga ali ni :-)
september 18th, 2009 at 19:13
Alcessa, HP pri nas ni tako zelo čudežna. je pa pri nas obstajala ena sama: zbirka Kapitana Gatnika.
september 19th, 2009 at 14:19
Za starejše otroke pravzaprav najstnike, ki se težko lotijo daljšega branja, priporočam romane avtorice Michelle Paver (Brat volk, Duhaselec, Požiralci duš), ki so dobri, zelo pritegnejo in so precej krajši kot HP.
Še krajše in (vsaj meni se zdijo) zelo zabavne pa so knjige B. Adamsa – Štoparski vodnik po galaksiji in ostale.
september 19th, 2009 at 14:30
Jana, hvala za priporočila. Štoparske vodiče imamo vse, a so bili zanj vseeno malo pretežki kakšno leto nazaj. Mu jih bom ponudila spet, ker je ravno v astronavtski fazi.
september 25th, 2009 at 10:14
[...] zapis o konkretni izkušnji z disleksijo ima tudi Hirkani, ki med drugim vsebuje tudi povezavo na tale zapis o načinu za pomoč ljudem z disleksijo. [...]
december 10th, 2009 at 14:58
imam morda sama to težavo, ki jo opažam že od drugega razreda. ogrmno se spomnimo iz tega obdobja, vendar je mene učiteljce izpostavlajala pred celim razredom kot neumno……ampak nisem zdaj jaz razlog zaradi česar pišem.
Sumim že dalj časa da ima to tudi moja hči. Zdaj se pa bojim
da ko bo upravljala ta test , ki ga je predlagala šola, pokazal da ima disleksijo in tako bo postala tarča posmehovanja in norčevanja. Bodimo odkriti, vsi vemo da znajo otroci bit kruti. Vendar dobro vem da bo to, ko se bo razvedelo popolnoma uničlo mojo hči, ji uničilo še zadjo samozavest ki ji že tak primanjkuje. Nevem kako ji naj razložim da ima težko in naporno pot pred sabo, ko pa že vložima toliko truda v učenje in obelovanja šolskih snovi da ji za prost čas ne ostane veliko. Pritužuje se da edini čas ki ga ima zase je ko mene ni doma, če pa potrebuje za vsako malenkost precej časa kot če vzamemo da si pripravi torbo bo potrebovala kake pol ure , za domače naloge nama zmanjka čas. Hitro se utrudi vendar če sem znjo in ji pomagam je vstrajna in me stem tudi preseneti, ni bitno da ji vedno pomagam , že samo da sedim ob njej ji je v dovolj veliko podpora da zmore tudi sama če ji stojim ob strani . A če me ni nebo naredila ničesar.
Skratka, bojim se, rada bi ji olajšala življenje ne ga pa utežila.
Nimam nikogar skom bi se lahko pogovorila o teh težavah da bi razumel najino stališče in strahe ki jih trenutno doživljam glede moje preteklost, definetivno nočem da bi moj otrok doživljal podoben pekel .
december 11th, 2009 at 11:09
Draga Julija,
hvala za tvoj zapis, razumem tvojo stisko. Srčno bi ti rada pomagala s kakšnim nasvetom, a nimam takšnega, kjer ne bi izpadla pokroviteljsko.
Priporočila bi ti, da prebereš tole: http://www.familylab.si/sl/inside.cp2?uid=34C200BE-F476-8215-A18B-99EC7B08D52D&linkid=articleMore V okviru tega seminarja bi dobila številne odgovore na svoja vprašanja in pridobila samozavest ter možnosti, kako ravnati naprej. Če le imaš možnost, se oglasi pri FL svetovalkah.
december 11th, 2009 at 16:14
hvala za tvoj odgovor
januar 22nd, 2010 at 21:05
Pozdravljeni, se oglašam še enkrat, da nadaljujem moje pisanje od septembra.
Moj sin, sedaj 8 in pol let, je definitivno dislektik. Tako so ugotovili v ambulanti za motnje v razvoju, pa tudi šolska psihologinja, saj je na mojo zahtevo (!) naredila test.
Moram pa reči, da kar dobro zdelujemo. Zdaj so se izčistile tipične napake, ki pa jih nikakor ne moremo odpraviti. Pri pisanju pisanih črk zamenjuje m in n ter a in o, pri branju malih tiskanih zamenjuje d in b, še vedno težko piše velike pisane začetnice.
S sinom se o problemih in dosežkih pogovarjava. Je zelo uspešen, če ima dovolj časa (saj potrebuje več časa za prebrati in napisati). To ve tudi sam, zato ga zelo jezi, ko ve, da zna, pa ne utegne narediti vsega pri testu. Učiteljica se mu namreč noče v ničemer prilagoditi. Mislim, da ne razume, za kaj gre pri disleksiji (“več vaje”, pravi). Niti toliko ni, da bi mu npr. prvemu dala test in zadnjemu pobrala. Vsakodnevno mu je dajala brati pred celim razredom – sem morala doseči pri psihologinji, da se je to nehalo, saj je bil fant kar bolan ob misli na šolo. Pol ure na teden mu je šola dodelila defektologinjo (se ukvarjata predvsem z orientacijo).
Ob misli, kaj bo v četrtem rezredu, če naleti na nerazumevajočo učiteljico, sem se odločila, da bom spomladi dala vlogo za odločbo. Tudi sin se strinja, zaenkrat disleksije sploh ne jemlje kot neko ožigosanje, je pač drugačen, nekje manj sposoben, nekje dosti bolj od povprečja. Na žalost je res tako, da je na marsikateri šoli to še vedno neka stigma, ampak se mi dozdeva, da bolj med odraslimi (tudi učitelji) kot med otroci. Mislim, da so na nekaterih OŠ in na srednjih šolah, kar se odločb in pomoči učencem tiče, daleč, daleč bolj naprej.
Torej po razmisleku: raje odločba in tvegamo neko stigmatizacijo, kot slab uspeh, razočaranje in še večja stigmatizacija (neumen oz. len učenec). Tako je moje razmišljanje, morda bo komu v pomoč. Predvsem pa moramo stati na strani svojega otroka (saj ni vsaka učiteljica najpametnejša na svetu). Lep pozdrav.
januar 26th, 2010 at 16:54
Jana, prepričana sem, da ravnate v korist otroka. In to je najpomembneje!