hirkani

Saj veš kako je: mame nimamo časa bit bolAne. Okej, če si že dovolimo, potem je to maksimalno dva dni, v tem času pa se, kljub trudu najljubšega in prisilo otrok, nabere vsaj ogromna gora neopranega perila in mački po kotih.

Razčistimo kar takoj in prec: vem, da smo ženske bolne, ne bolane. Ampak meni je ta beseda čudna in smotana. Ko sem kot najstnica dobivala prve menstruacije, se je takrat reklo učiteljici telovadbe (naša mežikajoča gospa Ela je med drugimi edina od profesorjev, ki kljub visoki starosti pride na naše obletnice valete, poskočno pleše in še vedno vse pozna po imenu) da si bolna in ti potem ni bilo treba laufat okoli šole. Bolna = menstruacija, tako je bilo takrat in to je ostalo nekje globoko, čeprav sama menstruacije nikoli ne jemljem kot bolezen in z njo nimam težav.

(več …)

Včeraj sem brala zapis, racionalen in korekten, na osnovi znanih javnih debat, o homeopatiji. Vendar se z distančnim pogledom ne strinjam, zato sem se odločila, da bom zapisala lastno izkušnjo.

Z debatami o homeopatiji, se mi zdi, je podobno, kot z neplodnimi debatami o cepljenju ali pa o, če zbanaliziram, o Macu in PCju. Belo ali črno. PCjaši omavažujoče zbadajo Macarje, da padajo na dizajn in preproščino uporabe, če pa Macarji slučajno kaj odgovorijo ali skušajo argumentirati, so pa takoj označeni za fanatike, evangeliste, pristaše, klanovce, bebce, ipd. Kakorkoli, v to kaj je ali kaj ni homeopatija se sploh ne bom spuščala, tukaj bom povedala samo svojo zgodbo.

Ko sem rodila drugo hčerko, je drugi dan po rojstvu dobila izpuščaje po celem telesu. Zdravniki so rekli, da je to normalno, da se koža čisti. Otroček je bil nemiren, mučili so jo krči ampak to je za dojenčka menda normalno. No, izpuščaji so bili žal vedno hujši, začeli so se tudi rositi in v 14 dneh so se spremenili v krvave rane. Z dojenčico sem začela hoditi okoli zdravnikov.

(več …)

o so doma štirje bolni otroci in oba starša, je malo težko. Čeprav se nam je prejšnji teden življenski tempo čudovito umiril, vsak dan smo skuhali kosilo pa to… postane malo naporno, ko mulci že ene desetič pribremzajo naokoli tvojega gnezda, kjer se odločaš, da bi ali oddremala pet minutk (misija nemogoče, ker pri nas doma je vedno glasno) ali šla vzet še en Lekadol, z dolgim obrazom in dolgim “dooooooolgčas mi je”.

Takrat je čas za ukrepanje.

(več …)

Tretji dan me že kuha vročina. Skušam biti mama, najnežnejša bolniška sestra otrokom, ki so tudi zboleli, vozim starejšega na inhalacije v zdravstveni dom, ne spim, trese me mrzlica, vrti se mi v glavi, pojem preveč Nutelle (če je pa edino sladko še pri hiši), prvič po dolgih letih sem na bolniški, če ne štejem prometne nesreče. Ampak kar nekako gre. Otroci so neverjetno potrpežljivi te dni. Ko me je najbolj bolela glava, je mala utišala velika dva razgrajača: “Mami počiva”. In zjutraj me je pričakal zajtrk. Najbolj sladek zajtrk ever.

(več …)

Jutro. Ura pet. Po divji noči: eno polulanje, dve driski (ne moji, otrok), eni nespečnosti, eni slabosti. Zbudim se s skelečim herpesom na zgornji ustnici. Najljubši je odšel na celotedensko službeno pot že navsezgodaj. Ob pol šestih po postelji skače osemletnik. Prebujam se in razmišljam, kako mi bo uspelo v uri in pol spravit štiri prebujene, nafutrane in vremenu primerno oblečene otroke iz hiše, pa oprati lase in zlikati hlače. Ne uspe. Najstarejši ima vročino, glavobol in grlobol, odločitev zdravniškega konzilija: ostane doma.

(več …)

Ko zboli majhen otrok, je težko. Tačetrtega res ne vlečeš več za čisto vsako vročin’co k zdravniku kot taprvega, pa vendarle je vsakič znova hudo. V prepolni čakalnici tako ali tako verjetno pobere še vse druge bacile in viruse, če jih že do sedaj ni. Pa vendarle se vedno znova sprašuješ ali delaš prav.

V nedeljo je bila mala še popolnoma zdrava in živahna, zvečer pa je postala nekam jokava in vroča. Pa smo tu! Tok, tok na les, letos so nam bolezni še kar prizanašale, vsaj v primerjavi s prejšnjimi leti…

Odpovedala sem pot v Nemčijo. Itinerar, za katerega sem porabila dve uri in zapekla sedem cedejev glasbe, mi je zadnja briga – moj otrok je bolan in me potrebuje zdaj.

Ponoči sem stiskala v naročju malo vročično bitje, ki je napol spalo in stokalo. Mala zna že lepo ubesedit, da se ne počuti dobro.  Žejna, lačna, bruhat, boli. Ne moreš kaj dosti, kakor da skušaš otroku lajšati bolečine, zoprnije vročine, ko ga trese mrzlica ali ga pokrivaš, ko razbrca oddejo, ko mu postane prevroče. Pomagaš pri brisanju malega noska, vlažiš zrak, da se lažje odkašljuje, skušaš prepričati, da naj vendarle popije čaj z limono in medom… Potem boli trebušček, boli glava, nato grlo.

Ko kašelj stresa majčkeno bitje, se počutiš nemočno. Znaki kažejo na grd prehlad. Vročina ni previsoka, zbijanje ni potrebno. Pa vendarle me zdaj najbolj rabi, da jo pocrkljam in ji lajšam tegobe.

Bolezni, bejžte stran!

Ko je sedemletniku taprav Maklauš prinesel karatejski kimono, je to bil najsrečnejši deček na svetu. Seveda ga je takoj oblekel in potem je hotel v njem it še spat. Komaj sem ga prepričala, da ga je potrebno prej oprati. 

Potem je hodil spraševat vsake pol ure, ali je kimono že opran in če je že suh. Sem ga morala zlikat, da se je prej posušil. Potem je hodil po hiši, samo prepasan s pasom od kimona, če že ni mogel obleči mokrega.

Naslednji dan je fantiček zbolel. Z visoko vročino in glavobolom. Virozica, ki je podrla še dva druga družinska člana. Slabo počutje ga ni oviralo, da ne bi španciral po hiši v kimonu in kazal stave ter nakazoval osnutke kat, ki jih je pobral pri tavelikih dveh.

Najhujše, kar je zdaj, je to, da je fantiček bolan in ni mogel ne v torek, ne danes na karate. Zdaj, ko ima nov kimono! Ni je večje krivice na svetu! Sprašuje me, kdaj bo ozdravel, da bo lahko šel na karate.

Še vedno se ga ni naveličal in še preden ga bo prvič zares lahko uporabil, bo moral spet v pranje, ker je popackan s sokom in piškoti. Če ga bo sploh slekel.

Tretji dan terapije.

Ne skrbi, čisto nič hudega ni. Samo zoprna in zelo trdovratna kožna bolezen, ki potrebuje dolgotrajno zdravljenje.

Samo še štirje dnevi v bolnici, pa boš spet doma. In potem gremo na morje.

Najpogumnejši fantek na svetu si, veš! Nič se ne sekiraš, da nimaš več lask. Praviš, da ti je frizura všeč, ker ti tako ni vroče. In to govoriš ti, ki si še pred enim mesecem hotel imeti dolge lase do kolen.

Prva dva dneva sva preživela bolj v bolnici. Čas sva si krajšala z Monopolyjem, Monopolyjem, Monopolyjem, Monopolyjem in malo tudi s telimle:

Potem, ko sem pokupila celo slovensko obalo in pol Bleda, sem se uprla, da se Monopolyja ne grem več. Postal si svetovni prvak v lovljenju sirčkov in ribic ter si se kar mimogrede naučil še šteti dele hlebca po petinah. Pri Enki si pa že od nekdaj svetovni prvak v prirejanju pravil po svoje.
Pa sva zrihtala dovoljenje za popoldanski potep po Ljubljani.

Peljala sva se s telimle:

Na Ljubljanskem gradu je bilo luštno. Polno turistov, zelo dober sladoled. Nasmejan si bil, živahen in dobre volje, a že malo utrujen.

Nazaj grede nama je pomahal pravi zmaj: